Filed under: Jaka | Značke: cinque terre, firence, florence, italija, italy, monteriggioni, san gimignano, sienna, toskana, tuscany
Naj tokrat govorijo slike (pa tudi glasba!). Gre za kolaž fotografij, posnetih v Toskani avgusta 2010. Izlet toplo priporočam! 
Filed under: bhc, Hefe, Jaka, Jernej, saso | Značke: bhc, bistrica ob sotli, debela lunica, januar 2012, klub metulj, koncertni video, mc bistrica ob sotli
Sobotni koncert v Bistrici ob Solti (Klub Metulj) je bil the best. Prilegamo koncertni posnetek skladbe, ki bo zelo zelo v kratkem dobila podobo uradnega spota. Stay tuned!
Filed under: bhc | Značke: acqua gassata, bhc, koncert, lokalpatriot, novo mesto, pot do sonca, promocija, video
Koncertni video s promocije plošče v novomeškem Lokalpatriotu.
\m/
Filed under: bhc, Jaka | Značke: days are forgotten, kasabian, Led Zeppelin, oasis, radiohead, switchblade smiles, velociraptor
Pred kratkim je svojo četrto ploščo z naslovom Velociraptor! izdala angleška skupina Kasabian. Fantičem iz Leicestershira je širšo glasbeno prepoznavnost prinesla tretja plošča West Ryder Pauper Lunatic Asylum, ki se je potegovala za prestižno Mercuryjevo nagrado, revija Q jo je razglasila za album leta, skupina pa je leta 2010 prav tako prejela nagrado Brit za najboljšo skupino leta.
Novi plošček še dodatno utrjuje pozicijo teh glasbenih posebnežev, saj gradi na svojem predhodniku in ga, po temeljitem poslušanju, tudi nadgrajuje. Kasabian nikoli niso spadali med tipično indie srenjo, saj so preveč mešali različne glasbene stile, da bi se dali kar tako vkalupiti. Tudi pevec premore nadpovprečno mero karizme (lahko rečemo tudi posluha?) za skupine 21. stoletja in tako spominja na bolj klasično samozavestne rok frontmane prejšnjega stoletja. Nič čudnega, da so se mentalno in poslovno povsem spajdašili z zdaj že razpadlimi Oasisi, ki so v Kasabian očitno videli svoje bad-boy naslednike.
Glasba na Velociraptor!, kot rečeno, niha stilsko pa tudi razpoloženjsko, skupini pa se vidi, da je zelo odprta za vse možne ideje.
Na trenutke zvenijo kot zgodnejši Radiohead na OK Computer (La Fee Verte). Zelo poslušljiv singel Days Are Forgotten na kitici gode kot mehkejši Rage Against the Machine rap, vmesno manično vokalno zavijanje spominja na Led Zeppelin, refren pa se odpre v najboljši melodično rokerski duši. Začetna skladba plošče Let’s Roll Just Like We Used To zveni zelo vintage, na kitici kot Rolling Stones, refren pa v spomin prikliče Johna Lennona.
Goodbye Kiss je še en presežek, gre za nežnejšo in bolj kompaktno pop-rockersko skladbo s sladkim refrenom. Če gre pri omenjenih skladbah lahko potegnemo rdečo nit, pa ta popolnoma izgine, ko prilezemo do še enega singla Switchblade Smiles, ki zveni popolnoma drugače – elektronska navdahnjena kitica zveni, kot da bi skupina Prodigy dobila v roke rokerske inštrumente, medtem ko refren zopet zveni tipično Kasabiansko eterično, v stilu Thoma Yorka and Jimmyja Paigea.
Pod črto gre za zelo kvaliteten glasbeni izdelek, ki bo še zlasti všeč tistim, ki imajo radi malce drugačen rock, mešanje starinskega in novega.
4/5
Filed under: Uncategorized
Izbira singlov je lahko včasih zelo čudna stvar. Prvi in drugi singel Brick by brick ter Don’t sit down cause I’ve moved your chair z najnovejše, četrte plošče Britancev Arctic Monkeys dokazujeta to tezo, saj sta napovedovala precej dolgočasno in brezidejno izdajo.
A poslušanje plošče v celoti razkriva povsem drugačno sliko. Arctic Monkeys so po tretji plošči Humbug, ki jo je po vseh kriterijih preveč zaznamoval puščavniški producent Josh Homme (Queens of the Stone Age, Them Crooked Vultures), izdali svojo najboljšo ploščo do sedaj. Zagotovo ne bo tako odmevna kot prva, ki je definirala žanr 21. stoletja, a v glasbenem smislu ponuja dodelane in melodično zaključene celote, ki odpravljajo danes že rahlo zvodenelo in zasramovano oznako Indie.
Zrelostni izpit, ki kaže, da Arctic Monkeys niso več indie smrkavci, saj črpajo navdih pri Beatlih in drugi britanski glasbeni renesansi, brit-popu. Nič prelomnega, tudi nič pretirano žurerskega, zgolj 12 sladko melanholičnih pesmi, ki jih boste lahko poslušali od začetka do konca ter pri tem ne boste čutili potrebe po preskakovanju slabih komadov. In to je v glasbeni dobi, ki ji vlada singelska mentaliteta, veliko.
4/5
Filed under: Jaka | Značke: frusciante, i'm with you, nova plošča, raindance maggie, recenzija, red hot chili peppers
RHCP še vedno ostajajo najbolj alternativen komercialen bend in najbolj komercialen alternativen bend.
Garažni noise uvod na Monarchy of Roses je neverjetneje plasiran kot namerna šala za vse One Hot Minute pesimiste, ki so potiho pričakovali vnovičen zaton kalifornijskih prvoborcev. Tudi bridge ponuja rahlo aluzijo na tistega v Coffee Shop, a diskorok refren, kjer novi kitarist Klinghoffer zasije tudi v vokalnem smislu, ter izjemen zaključek skladbe napovesta izvrstno ploščo.
Factory of Faith gre dokaj hitro v pozabo, še zlasti ker ji sledi vrhunec plošče Brendan’s Death Song, pesem, posvečena lastniku kluba, ki je skupini ponudil odskočno desko na glasbeni zemljevid sveta. Po Under the Bridge gotovo najboljša balada v opusu skupine. Melodično otožen refren ter ekspresivni, da ne rečem nasilno čustveni bobni v zaključku skladbe, se s Kiedisovo življenjsko linijo povežejo v pravo mojstrovino. Neparni ritem kitice Etiophie zveni zanimivo, vendar je zopet refren tisti, ki nosi dodano vrednost. Annie Wants a Baby, še ena relativno umirjena skladba, ki v spomin prikliče By The Way čase, je novi presežek plošče. Look Around z uvodnim riffom, ki spomni na Knock Me Down, odskoči zelo obetavno, vendar zvodeni v povprečnem refrenu.
Po večkratnem poslušanju tudi Raindance Maggie upraviči vlogo prvega singla, Did I Let You Know pa zveni eksotično, novo in sveže. Goodbye Hooray je prava rokerska bomba, ki deluje poživljajoče, če že ne rahlo živčno, Happiness Love Company pa RHCP prikaže v povsem novi luči, saj skladbo pelje melodična klavirska figura, refren pa je tako pozitiven in feel-good, da bi ga jim zavidali še zgodnji Beatli. Sledi Police Station, ki bi si lahko zaslužila naziv najbolj dodelane skladbe na plošči, na kateri zopet blesti Kiedis. Kitica na Even you Brutus zveni kot kak nafunkiran Eminem, Meet me at the Corner pa je skladba, kjer se sliši Frusciantejev duh. Ploščo zaključi karibski Dance, Dance za še zadnje pozibavanje z boki.
Frusciantejev prvi odhod sredi turneje Blood Sugar Sex Magik je bil zaradi težavnega naslednika Navarra in Kiedesovih vnovičnih problemov z mamili težak čas za skupino, ki je rezultiral v precej povprečni plošči One Hot Minute.
Petnajst let kasneje na I’m With You teh problemov ni več. Bend črpa iz pozitivizma, plošča pa zveni tako igrivo in nadebudno, kot da jo snemajo dvajsetletni novinci na sceni.
Vsa čast Johnu Fruscianteju za vse, kar je pridodal Peppersom, vendar ga neobremenjen poslušalec in izkušen RHCP gurman na novi plošči ne bo prav nič pogrešal. Navsezadnje bo pravi poznavalec vedel, da sta Anthony Kiedis in Flea duhovno jedro Peppersov.
+4/5
Filed under: bhc, Hefe, Jaka, Jernej, Uri | Značke: 2011, bhc, jezdeci, pot do sonca, singel
Promo spot za prvi singel z nove plošče Jezdeci
Filed under: bhc, Hefe, Jaka, Jernej, Uri | Značke: bhc, druga plosca, facebook, myspace, pot do sonca
Pa jo imamo!
Drugo ploščo.
V celoti jo lahko poslušaš na našem myspaceu, če pa bi jo rad držal v roki, piši na bhcband@gmail.com
Prečekiraj RECENZIJO PLOŠČE
In skoči na naš FACEBOOK profil za vse novosti glede skupine.
Filed under: Jaka | Značke: editors, glasbeni festivali, hradec kralove, muse, prodigy, rock for people, sziget
Ste naveličani enih te istih (večinoma slovenskih in kakih odcvetelih jugo) bendov, ki se na slovenskih festivalih pojavljajo že najmanj 10 let zapored v že vsaki malo večji vasi na tedenski osnovi?
Le kdo ni?
Jaz gotovo.
Zato nadaljujem z obiski tujih festivalov. Lani sem ob podobnem času z navdušenjem pisal o madžarskem Szigetu, ki pa ga je letos rahlo doletel slovenski sindrom. Da, višje cene in slabša ponudba bendov. Prav tako je festival začel masovno oglaševati Collegium, kar vsaj meni rahlo smrdi.
Zato sem zvohal ROCK FOR PEOPLE. Češki festival, ki se dogaja v mestu Hradec Kralove tam 100 km vzhodno od Prage, kar je okoli 700 km od Novega mesta. Naj vas na prvi pogled velika razdalja ne odvrne od obiska tega super festivala – pojdimo lepo po vrsti in izračunajmo stroške –
Stroški:
Za 1400 km bo ob zmerni vožnji in porabi 7 litrov/100km treba odšteti okoli 120€. Kupiti je treba še avstrijsko in češko vinjeto, ki naneseta 18€.
Seštevek torej 140€. Če ste štirje v avtu, to pride 35€/osebo, kar pa niti ni veliko, ne?
Karta za 4-dnevni festival je znašala 60€.
In kaj se je dalo videti?
Muse, Prodigy, Skunk Anansie, Editors, Morcheeba, NOFX, Subways, Billy Talent itd.
Vse to, dragi bralec, za 60€. Mislim, da ni potrebno pretirano poudarjati, koliko stanejo primerljivo dolgi »rock festivali« v Sloveniji in kaj za podoben denar ponujajo.
Še najboljši del.
Češka je poceni. Festivalsko pivo (upal bi si trditi, da češki Staropramen nažge kar vse slovenske po vrsti) stane 1,3 €, vse skupaj pa spremlja ogromna ponudba hrane z vseh koncev sveta tudi po zmernih cenah. Če pa se boste z brezplačnim festivalskim avtobusom slučajno zapeljali v center mesta Hradec Kralove, pa boste lahko v tamkajšnjih gostilnah dobili pivo že za borih 80 centov, dnevni meni (juha + glavna jed) pa bo vaš že za 4€.
Zatorej, pozabite na slovenske festivale, ki to niso (so samo veselice in priložnosti za zgubljanje nedolžnosti), prav tako pa tudi ne priporočam festivale v Avstriji, Nemčiji in recimo Italiji (Rock am Ring, Frequency, Heineken), saj boste kot prvo odšteli kar nekaj deset evrov več za samo vstopnico, hkrati pa bo pivo stalo reci piši okoli 4€. Če si tam več kot en dan, to ni zanemarljiv podatek.
