BHC Blog

LANA DEL REY – Born to Die

Glasba kot taka ni slaba, vendar že po prvem precej atmosferičnem in solidnem komadu Born to Die (drugi singel plošče) pride shizofrena streznitev v komadu Off to the Races, ki se sliši kot začetniški rnb/hiphop. Plošča ima svetle trenutke, vendar zmanjka rdeče niti, Lana pa izpade kot lepa (resda delno do pretežno) plastična punčka, ki je še nedavno pela sladke pop pesmi, potem pa je čez noč zamenjala ploščo, začela stokati v mikrofon in igrati fatalko, saj so tako odločili bogati ljudje na založbi. Paket je privlačen, vendar ne nosi kvalitete kake Adele ali Florence and the Machine.

3/5

EXAMPLE – Playing in the Shadows

Dance glasba je novi rock. Če mladina že ne posluša harmonike, posluša štanc, kar dobro izkoriščajo Guetta in podobni, ki pa, roko na srce, servirajo tisto, kar je slavni, verjetno najbolj znani švicarski glasbenik (evah!), DJ Bobo, serviral že v devetdesetih. Tunc tunc ter melodični štiriakordni del v refrenu.

Sredi te dance manije je pred pol leta ploščo Playing in the Shadows izdal angleški izvajalec EXAMPLE. Glasbena podlaga je dance, pomešana z občasnim drumnbassom in dubstepom, vokali pa se gibljejo med rapanjem in melodičnim petjem. Nikoli ni slabo, če se elektronska glasba zgleduje po kompaktnih »rock« vzorcih, Example pa je med glasbenimi inspiracijami večkrat omenjal Nirvano, kar lahko rezultira zgolj v nečem zelo okusnem.

Plošče ima zelo dober tempo, malo slabih momentov in jo priporočam tudi tistim, ki se ne deklarijajo za klasične ljubitelje elektronske glasbe, saj bodo prijetno presenečeni.

4/5

THE MARS VOLTA – Noctourniquet

The Mars Volta je ta teden izdala čisto sveže ploščo. Fani smo si obliznili prste (ušesa?) in se spustili na zvokovno odisejado. In kaj prinese ta zvokovni trip? Težko bi dejali, da jim je zmanjkalo glasbenih idej, saj zopet odkrivajo nova glasbena obzorja (tokrat nekaj več elektronike), vendar kaj hitro zaboli dejstvo, da gre za precej eksperimentalno in neposlušljivo zadevo. V intervjujih lansko leto so zatrjevali, da se vračajo k osnovnemu zvoku (to naj bi vključevalo bolj konvencionalne ritme, melodije in vokalne linije), vendar te trditve ne držijo vode, saj se Cedric še vedno pogosto giblje v vokalnih višavah, ki jih spet ne bo mogel zadeti na nobenem koncertu, bobnarski ritmi so neparni in nelogični, kitare pa oponašajo brenčanje čebel.

Ne morem prezreti dejstva, da za ritem pri Volti skrbi že tretji bobnar (peti, če štejemo turnejske rošade), Deantoni Parks, ki je Lopezov sodelavec iz njegovega solo projekta in vrhunski bobnar, toda zvok bobnov na plošči je preveč zadušen, stvar tudi ne groova tako kot bi lahko.
Prvi bobnar Jon Theodore je glasbi Mars Volta vdihnil tisti Led-Zep touch, drugi bobnar Thomas Pridgen je groove zamenjal za izvenzemeljsko hitrost in tehniko, Parks pa očitno črpa v eksperimentalnih vodah in tako počasi ubija zadnje »igrive« in plesne ritmične primesi, ki jih je Volta sicer že tako ali tako izgubljala z vsako ploščo naprej od začetka.

Treba je poudariti, da je skupina svoj zvok zgradila na zapuščini hardcore benda At The Drive In. Uspešno so zmešali hardcore/punk, dub in ambientalno glasbo, ki so jo na drugi plošči zajetno zabelili še z latino vzorci. Če je četrta plošča v svojem nastopaštvu zašla v slepo ulico, so pravo pot zopet našli na »umirjenem« petem albumu, ki je dokazal, da je skupina še vedno izjemno kreativna, v formi ter da zna ustvariti glasbo, ki jo lahko posluša tudi še kdo drug kot Gospod Progresivec in Eksperimentalec. Aktualna šesta plošča zopet dela ovinek v neznano in se v celotni zgodovini skupine verjetno ne bo uvrstila v predalček presežkov, temveč v tisti prostor vmes.

3/5