BHC Blog


O OKUSU IN SLOVENSKIH GLASBENIH IDOLIH
18/03/2014, 19:20
Filed under: Jaka | Značke: , , , , , ,

O okusih se ne razpravlja. Tako pravijo. Toda, kaj je okus? Nekaj prirojenega, morda privzgojenega? Verjetno oboje, sam pa bi dodal, da je okus predvsem tudi nekaj negovanega in aktivno pridobljenega. Saj veste – da vam bosta Shakespeare ali pa klasična glasba sploh lahko kdajkoli postala všeč, boste morali pred tem prebrati kakih 50 odtenkov sive in prisluhniti Romani Kranjčan. Šele potem se boste lahko po lestvici glasbeno-umetniških doživetij in okusov povzpeli kako stopnico višje.

V tem kontekstu bi se ozrl na sodobni glasbeni okus Slovencev. V zadnjih letih se je pri nas namreč razpasla fascinacija nad narodno-zabavno glasbo. Beseda razpasla je še kako točna, saj ta glasbena zvrst izhaja iz podalpskih pašnikov. Še deset let nazaj so harmoniko poslušali in nategovali tazadnji kmetavzarji, danes pa komajda osnovnošolci s starši že veselo hitijo po harmonike, srednješolke pa postanejo vse mokre, ko se v Podgorje odpravijo na veselico, kjer igrajo glasbeni superzvezdniki Modrijani ali Gadi. Nenazadnje, slovenska fešta ni fešta, če na koncu še tak metalec v na pol tekočem agregatnem stanju ne zapoje V dolini tihi. Slovenski DNK.

V novomeškem mladinskem klubu, ki že od svojega nastanka sestavlja – za ta okoliš – nadpovprečni glasbeni program, na koncertih neuveljavljenih, a večinoma zelo kvalitetnih in inovativnih, bendih mladine praktično več ni. In naj poudarim – velika večina tovrstnih dogodkov je brezplačnih! Brezplačnih! Kje je mladina, kje so srednješolci, študentarija? Ni jih. Nabijajo aplikacije na novih mobilcih, stojijo v vrsti za novi Iphone, pritožujejo se, da nikjer nič ne dogaja, ko pa Modrijani oznanijo koncert v Golovcu, pa tečejo po karte (ki niso prav nič poceni), kot da gre za zadnjo turnejo Rolling Stonesov.

RAZLOGI – IDOLI

Vsaka generacija mladostnikov ne rabi zgolj glasbenikov. Rabi idole. Takšne, s katerimi se lahko poistoveti. Zadnji glasbeni idoli pri nas so (bili) skupina Siddharta. Mladi fantje, ki so na prelomu tisočletja s svojevrstno različico rock glasbe postopoma osvojili vse, kar se je dalo osvojiti. In to že praktično jeseni 2003 na Plečnikovem stadionu. Ne bom rekel, da je šla njihova pot od tod samo navzdol, sploh ne, a njihov prime-time se je takrat iztekel. Ker so se tega zavedali tudi glasbeni uredniki na RTV, so se trudili iskati nove idole in jih našli v lokalnih prvoborcih Dan D. Ti so bili takrat še predvsem in zgolj dolenjski glasbeni fenomen. Spomnim se koncerta, mislim, da je bilo leta 2004 ali 2005, ko smo takrat z glasbeno skupino SkyLab igrali pred Dan D na zaključnem koncertu glasbenega festivala v Žalcu. Med njihovim nastopom koncertni šotor niti ni bil prazen, a so bili najbližji obiskovalci od odra oddaljeni vsaj 30 metrov in zmerno do pretežno nezainteresirani. Da stvar ne bi bila videti tako klavrno, se nas je tistih nekaj Dolenjcev zbralo pred odrom in tako vsaj za silo podprlo bend.

Kako se zgodba nadaljuje, veste. Dan D so na medijskih krilih predvsem nacionalnega radia postali glasbena skupina številka 1. Povsem upravičeno, saj jim kvalitete, tako glasbene kot lirične, nikoli ne bi mogel nihče očitati. Čeprav so postali izjemno priljubljeni, pa ne bi mogel reči, da so postali bend, v katerih bi mladina videla svoje idole. Njihova glasba je narejena (brez kakršne koli vrednostne sodbe) za univerzalen okus,  kar pomeni, da imajo prav gotovo veliko poslušalcev tudi med babicami, srednjo generacijo in tistimi, ki v osnovi ne poslušajo uporniške kitarske glasbe. In ravno v tem grmu tiči zajec. Da bi postali pravi idoli, jim manjka nekaj ostrine, jeze, pozerstva, in morda tudi energije. Vse to je krasilo Siddharto. In še ena velika razlika je med tema bendoma. Siddhartini fantje, sploh Tomi, so bili tudi vizualni magnet. Nujna sestavina. Glavni akterji današnje slovenske rock ponudbe, vključno z Dan D, Mi2, Big Foot Mama, so 40-  ali več letniki, čigar posterji prav gotovo ne krasijo sten mladinskih sob. Jih pač ne. Če si drznem potegniti vzporednico med Dan D in Kings of Leon, gre – malce posplošeno – v glasbenem smislu za podobne izvajalce s to razliko, da imajo Američani zaradi starosti in videza pri mladostnikih, predvsem pa mladostnicah, precej večji kapital. Bolje predstavljajo zvok neke generacije.

Saj veste, če bi imeli ljudje samo ušesa, Jan Plestenjak ne bi bil najbolj zaželen slovenski pop izvajalec.

A novim idolom je težko in pravzaprav niti nimajo priložnosti vzkliti. Praktično še edini radio, ki podpira novo glasbeno produkcijo, je Val202.

Vmes pa so komercialni radii. Ti imajo največjo bazo poslušalcev, vrtijo pa samo »najboljšo glasbo«, »hite iz 80-ih«, njihovi seznami predvajanj pa so sestavljeni iz 100 pesmi, ki se ponavljajo vsak dan, vsak teden, vsak mesec.

IN KAJ ZDAJ?

Tako je poslušalstvo obsojeno na zadnje hite z ameriške scene, občasno zimzeleno slovensko ali jugo-rock popevko in pa po pomoti kakšno »nenevarno«, medlo, brezidejno in brezjajčno (pop) rock skladbo novega izvajalca. Takšna namreč mora biti, ker če bi bila preveč drzna in nova, bi to poslušalca morda prestrašilo (bav-bav), ta pa bi zamenjal radijsko postajo in, hop, takoj bo manj sponzorskega denarja. Da pa je ironija še večja, je moral ta izvajalec za predvajanje svoje nove skladbe radijski postaji plačati nekaj sto evrov.

V takšnih okoliščinah ni čudno, da je slovenskemu glasbenemu okusu potekel rok. Tako kot na marsikaterem področju v naši ljubi državi tudi v glasbi ni nobene vizije in strategije za prihodnost, vsi se oklepajo samo starih, preživetih in prežvečenih idej oz. hitov. Menda je bilo včasih pač vse bolje, očitno tudi glasba. To miselnost z lahkoto povzamem s tisto psihološko teorijo, ki pravi, da je nostalgija zgolj nesposobnost soočanja s kruto sedanjostjo. Na drugi strani sta kreativnost in novost, ki pa se dušita in sčasoma tudi (samo)zadušita zaradi mnogoterih dejavnikov, predvsem pa (ne)posluha (takšnega ali drugačnega) okolice. V družbi, kjer se samo še peščica mladine navdušuje nad rock glasbo, pa tudi ta jo v večini primerov definira z obiskom koncerta skupine, ki igra zimzelene (jugo) rock priredbe (kao glasba njihove mladosti, čeprav so v času ranjke Juge še skakali iz levega v desnega), ne preseneča, da so Modrijani trenutno največja slovenska glasbena skupina, glasba pa se enači s hopa-cupa harmoniko, Sanjao sam moju ružicu in Gangnam Style.

Advertisements


Recenzija: Placebo – Loud Like Love
07/10/2013, 17:36
Filed under: Jaka | Značke: , , , ,

Uvodna Loud like Love je udarna, a (tudi za Placebo) preveč enostavna in lajnasta, v Scene of the Crime, ki postreže z malo več eksperimentiranja, Brian Molko na plano vrže ves tisti teenage angst, ki ga je naredil prepoznavnega na obči rock sceni. Too Many Friends je logični singel, lepa, a malce otožna melodija in besedilo, ki se dotika novodobnega medmrežnega prijateljstva. Hold On To Me je balada, v kateri je Molko doživljajsko zopet (malo preveč) ekspresiven, v Rob the Bank nas nagovori, naj oropamo vse premožnejše banke (NLB seveda ni omenjen, ker notri ni nič denarja, sami pufi), potem pa naj se ljubimo (»make love«). Zanimiva kombinacija, a vseeno ena močnejših skladb plošče. V A Million Little Pieces prvi glas zasedbe končno »smiri doživljaj«, zazveni uravnoteženo in nenaporno, Exit Wounds ponudi perspektivno elektro kitico, a se ne razvije v kaj bolj zanimivega, plošček pa se do konca nadaljuje v podobnem tonu.

Loud_Like_Love

Pod črto gre za izdelek, ki se v samcatem elementu ne more kosati z izvrstnim predhodnikom in verjetno najboljšim izdelkom skupine, Battle For The Sun, ki je ponudil bombastičnost, energijo in melodijo. Povedano drugače, Loud like Love ni slaba, a vseeno precej povprečna rock plošča, ki ne ponudi izrazitega hita, prav tako ničesar novega. Čakamo na naslednjo izdajo. 

Ocena  3/5



Andaluzija v slikah in zvoku
05/03/2013, 11:18
Filed under: Jaka | Značke: , , , , ,

Andalusia and Valencia in pictures. August 2012.



Recenzija plošče: Muse – 2nd Law
08/11/2012, 19:27
Filed under: Jaka | Značke: , , , , ,

Muse z novo ploščo dokazujejo več stvari. Prva je ta, da brezčasnih, udarnih rokerskih skladb, kot so Time is running out, Plug in, baby ali Stockholm Syndrome, ki so jih postavile na rokerski piedestal 21. stoletja, ne znajo, ne zmorejo ali preprosto ne želijo več ustvarjati. Druga stvar je ta, da je bila njihova četrta plošča Black Holes and Revelations očitno zadnja plošča z repom in glavo, tretja resnica pa je ta – te se je najbolj za bati – da se v svoji neskončni bombastičnosti počasi približujejo tisti točki, ko bodo kmalu postali karikatura samih sebe, balonček v ustih petletnega otroka, ki se bo od prevelike veličine vsak čas razpočil.

Pred nami je progresivna plošča 13 skladb, ki zvenijo, če lahko malo pretiravam, kot da jih je posnelo 13 glasbenih skupin. Supremacy zveni kot še ena bondovska skladba (le kdaj jim bodo zaupali naslovno pesem?), Survival (uradna himna letošnjih OI v Londonu) je tako udarna in apokaliptična, da je že kar smešna, Madness (drugi singel) pa je njeno totalno nasprotje s svojim minimalističnim sintetizirajočim zvokom ter vokalnim aranžmajem in kitarskim solom, ki se sicer lepo pokloni velikima vzornikoma skupine Muse, Freddieju Mercuryju in Brianu Mayu. Nekaj queenovskega vsebuje tudi pesem Explorers, kaj so mislili, ko so dobro nastavljeno balado Follow me ter Unsustainable preoblekli v dubstep, pa je verjetno jasno samo njim.

Kdor bo dobro prefiltriral to zvočno megalomanijo in besedila o teorijah zarote, bo ugotovil, da Muse pravzaprav najbolje zvenijo, ko so iskreni, bodisi v ljubezenski Big Freeze, ki zveni kot U2 iz osemdesetih, ali v Save me, presežku plošče, v kateri se ob prečudoviti glasbeni spremljavi o svojih alkoholnih demonih preteklosti izpoje drugi glas zasedbe, basist Chris Wolstenholme. Eden vrhuncev plošče je tudi ne preveč resna Panic Station, nekakšen nafunkiran power-pop s pridihom 80ih, ki malo spomni na njihov veliki groovy hit Supermassive Black Hole.

Muse vsekakor še ni zmanjkalo kreativne energije, čeravno je ta malce bolj razpršena kot včasih. Slišati je tudi, da se zabavajo in da se z leti krepi njihov tipični britanski smisel za humor, saj takšne plošče ne bi izdala skupina, ki bi se jemala preveč resno. Izdelek je daleč od presežka, a enako daleč od tega, da bi ga proglasili za slabega. 

+3/5



Bobnarji backvokalisti
28/09/2012, 12:30
Filed under: Jaka | Značke: , , , , ,

Pop glasba brez dobrih spremljevalnih vokalov nikoli ni obstajala. Pri rokovskih skupinah pa spremljevalni vokal ni vedno veljal za zapoved, še zlasti če je na čelu paradiral karizmatični frontman.

Na slovenski rokovski sceni spremljevalnih vokalov ravno na zaslišiš pogosto – Siddharta, Dan D, Big Foot Mama – top trio, pa vsi brez pravega backvokalista v živo – na ploščah za harmonije sicer že poskrbijo, a se v živo dostikrat zdi, da nekaj zmanjka. Zmanjka tista terca, širina, ki jo slišiš (ali pa si jo) pri U2, RHCP, Oasis, pa celo pri hujših nažigačih kot so System of a Down.

Pri BHC sem po izdaji prve plošče začel veliko bolj razmišljati o samem petju, melodijah in od takrat naprej skorajda ni več refrena, kjer ne bi pel zraven – dostikrat so moje bobnarske dolžnosti potisnjene globoko v podzavest in se na zavestni ravni veliko bolj posvečam petju.

Nekako smo navajeni kitaristov, da dopolnjujejo petje vokalista,  toda tudi med bobnarji najdemo izjemne primerke. Naj tale zapis služi kot nekakšna oda bobnarjem backvokalistom – v rok analih je Roger Taylor (Queen) verjetno zapisan kot največji, a osredotočil sem bom na tiste, ki so danes v ospredju.

1. mesto : Zmagovalec sliši na ime Nathan Followill (Kings of Leon). Če imaš v bendu poleg fenomenalnega pevca še takšnega backvokalista, je vse drugo brezpredmetno.

2. mesto: Taylor Hawkings (Foo Fighters). Vokalno morda rahlo zaostaja za zgornjim tekmecem, a to nadoknadi z boljšimi bobnarskimi triki. Skupaj je izjemen paket – eden boljših rok bobnarjev na sceni,  petje mu še dodatno zvišuje vrednost.

3. mesto Matt Cameron (Soundgarden, Pearl Jam). Ne le izjemen bobnar, temveč tudi backvokalist in avtor glasbe, med drugim skladbe na  spodnjem posnetku.

Pa še BHC pokušina



Recenzija: Bloc Party – Four
04/09/2012, 12:35
Filed under: Jaka | Značke: , , , , ,

Že prvih nekaj sekund uvodne So he begins to lie jasno najavi, da se Bloc Party po tretji eksperimentalni plošči Intimacy vračajo nazaj h kitarskemu zvoku, ki jih je s prvencem Silent Alarm izstrelil med najbolj zaželene indie skupine. 

Kljub zatočišču preverjenega kitarskega recepta pa je vseeno čutiti določene premike na še neslišana področja. Bobni zvenijo polno in mastno, prav nič škatlasto, kot so zveneli morda na prejšnji ploščah, kitare pa so zlobne (na trenutke že kar metalsko navdahnjene) in moderne, a še vedno narejene na nekonvencionalen Bloc Party-jevski način, medtem ko basist kitarske linije še vedno dopolnjuje s čudaškimi harmonijami in posega po zanj značilnem »stop« igranju.

Bloc Party nikoli niso bili preveč zabavljaška indie skupina, ta plošča pa je naredila še dodaten korak v temačnejšo, molovsko ulico. Gre za album, ki se
bo skozi leta izkazal kot drugi najboljši, takoj za prvencem Silent Alarm. Rdeče niti ne manjka, skladbe, kot se reče v žargonu, stojijo, oboževalci pa bodo verjetno pogrešali inovativnejše bobne, ki so zaznamovali vse dozdajšnje plošče, na trenutke pa se morda občuti preveč pevčevega stokanja in pačenja na mikrofonu, a je pač treba vzeti v zakup, da Kele nikoli ni bil tipičen rock vokalist.

3,5/5



BHC – Nočna omama – nova skladba, nov video
03/09/2012, 22:25
Filed under: bhc, Hefe, Jaka, Jernej, saso | Značke: , , , , ,

Frišen komad, frišen videospot.