Filed under: Hefe
Dne ko sem v dar prejel to “leseno kraljico” se spominjam kot bi bil včeraj (zveni precej filmsko, a se mi dopade).
… Pred “xy” leti se je pred naša vrata naslikala teta iz Amerike (v resnici iz LJ, toda iz Amerike se bolj fino sliši). Prinesla mi je ta, za mnoge že odslužen, nepomemben kos lesa po katerem sem trepetal že (pre)dolgo.
… Zagrabil sem kitaro in se kot Chuck Norris na lovu za izmečkom zapodil proti svoji sobi. Zaigrati seveda nisem znal nič, a to me ni niti najmanj motilo. Počutil sem se kot kralj sveta, kot umetnik svetovnega kova pred tisočglavo množico.
… Sčasoma so jo nadomestile druge kitare (na katere se je dejansko dalo igrati), toda ta je bila moj Nostradamus – napovedala mi je pomemben del mojega življenja!
(Fotografija ni moje najmočnejše orožje)
Lp, Hef
foto: JakaD
Začetek besedila vedno je in bo inspiracija.
Rodi se v fazi nezavednega in šele kasneje privre na dan. A samo v mislih in stanju duha, izliv te ideje pa lahko poteka drugače, kot si zamišljam prvi trenutek. Kot hiša, ki jo ima arhitekt v mislih, ima tudi ta ideja svojo projekcijo v vidnem, oz. slišnem. Temelji so trdni, to mi govori zavest, a vendar je izražanje tega fenomena resnični izziv in draž poetike.
Seveda, nisem poet, sem samo nekdo, ki včasih doživi rojstvo ideje…in poskuša, se trudi, se muči..priklicat nekoga ali nekaj, da mu pomaga pri tem. Potrebujem roko, da me vodi..
Včasih je to jeza, včasih silovite emocije, ki jih doživiš enkrat v življenju in, ki se kasneje nikoli več ne prikažejo, ker je moj klic drugačen in jih ne potrebujem.
To so MUZE JEZE.
Vsaka živi na svojem koncu moje duševne hemisfere. Jih ne obožujem, a v meni vedno znova puščajo globok,suh.. Jernej-tukaj-smo-če-hočeš-ali-ne-te-opazujemo-in-smo-ti-pripravljene-pomagat-.. realen ter precizen pečat. Mislim pa, da, če bi dejansko obstajale, bi zavzemale vrhove gora, ukazovale vetru in slikale mraz.
Naslednja, katero bi si želel imeti ves čas ob sebi, je prisotna v večini primerov, ko zapadem v raziskovanje zakladov, ki so mi bili podarjeni.
Govorim o MUZI OBLIKE.
Že po naravi sem povsem neurejen človek, ki živi v navidezno urejeni družbi. Ne vem, če me sicer ob pisanju teh vrstic spremlja ali ne..zagotovo pa je vseprisotna. Daje mi takt, usmerja tok misli po tolmunih moje velike čudaške doline..ignorance. V realnem življenju? Hmm, zagotovo je gurman(ka). Idealne začimbe na pravem mestu.
Največji vpliv…najmanjši dvom..absolutnost izrečenega. Konstanten dotok strasti, sanj ali norosti..To je samo ena.
MUZA LEPOTE ali MUZA NEDOSEGLJIVOSTI.
Kot prvo-je realna. Pravi,da je dolgočasna. Govori celo, da je debela. Se dela, da ne razume… A vendar se njen vpliv se kaže v tem, da ob njej dosegam in presegam meje, jih prečkam in s tem rastem.
Kaže mi pot na mostu domišljije, na mostu, ki prečka reko trivialnosti, reko izražanjske bede. Kliče me na svojo stran, ve, kaj mi ponuja, v zahvalo noče nič…Ker ve, da jo bom le stežka dosegel, ker ve,da se ji bom težko oddolžil. Ima globalen vpliv na moj planet izražanja.
MUZA lepote, sinji SAFIR… hvala ti, ker si tu
Filed under: Hefe | Značke: bhc, grosuplje, klub groš, koncert, simply the best contest
Evo, še ena kratka (ampak fina) fotoreportaža iz koncerta v Grošu.
Posebna zahvala gre Die Hard ekipi iz NM. Rezervirali so petkov večer, avto nahranili z bencinom in “prileteli” v Grosuplje. Sos, Cuc, Ines, Pirc, Vitko, Špelca, Tč, Dobravc : you rock (vrstni red je simboličen, če pa sem slučajno koga pozabil omeniti si ne bom nikoli oprostil).
Klikni za povečavo!
Avtor fotografij: Marko Pirc ( www.markopirc.com)
lp, Hef
Filed under: Jaka | Značke: Axl Rose, Chinese Democracy, Guns'n'Roses Slash, recenzija nova plošča
Spodobilo bi se, pravično pa bi tudi bilo, da se na blogu glasbene skupine zapiše tudi kaj v povezavi z glasbo. Vzel si bom čas(t) in zapisal par besed o albumu Kitajske demokracije, ki so jo izdali velikani stadionskega rocka iz preloma 80ih in 90ih let.
Guns’n’Roses oz. Axl Rose (ste vedeli, da gre za anagram besedne zveze Oral Sex?) in gostujoči glasbeniki vseh oblik, profilov in velikosti so po 17 letih od zadnjega studijskega albuma (če odštejemo album coverjev Spaghetti Incident iz leta 93) končno uspeli izdati t.i. najbolj pričakovan plošček vseh časov. Pa si zasluži ta naziv? Morda ja, morda ne. Gledano s časovne perspektive zagotovo, saj so nas rajcali prekleto dolgo časa. Gledano s strani vsebine pa…?
Na albumu se nahaja 14 komadov, ki se med seboj produkcijsko in stilsko razlikujejo veliko bolj od prejšnjih izdelkov GNR, ki so imeli izrazitejšo rdečo nit. Pojdimo od začetka – naslovni komad plošče zasluženo nosi ta naziv, saj gre za enega boljših na plošči, tudi stilsko se ne umakne prav daleč od starih gunsov. Toda, že v drugem komadu Shackler’s Revenge dobimo Gunse, kot jih nismo pričakovali oz. jih nismo poznali. Psihirano-distorziran industrial riff odpre komad in kar nekako čakaš, da boš zaslišal prav tako hreščeče in bolestne glasilke Trenta Renzorja. Glej ga zlomka, oglasi se Axl. Komad se stopnjuje v že rahlo diskoiden beat na delu pred refrenom, ki nastavi podlogo za izjemen refren, odprt, Axlovski. Bridge je rahlo tribal, na zadnjem refrenu pa se Axlu v ozadju pridruži še Bucketheadova shred Nintendo sounding kitara. Orgazmično.
Zakaj prav industrial vpliv? Axl naj bi bil velik navdušenec nad Nine Inch Nails, prvaki te zvrsti, prav tako pa je potrebno povedati, da je po odhodu Slasha vlogo lead kitarista prevzel kitarist NIN, Robert Finck, ki je posnel celo ploščo, seveda, poleg mnogih ostalih drugih kitaristov.
V nadaljevanju se shizofrenična podoba albuma nadaljuje. Nekaj rock komadov, ki so vedno rahlo začinjeni s prvinami industriala, nekaj počasnejših balad (Sorry, Madagascar, Street of Dreams, This I love), dočakamo lahko tudi zvok španske kitare, nekaj orkestralnih vložkov, veliko programiranih ritmov itd.
Na koncu sklenem, da Slasha ne pogrešam več. Gunsov nisem pravzaprav nikoli poslušal zaradi posameznikov, Axlove glasilke (vsaj studijske) pa so še vedno the Balls in kot bi verjetno rekli Angleži, they deliver. Morda je Axl res večji debil, toda sodeč po tej plošči je šel glasbeno naprej, Slash pa je, sodeč po njegovih projektih, ostal v 90-ih in prodaja samo še preverjeno robo. 1:0 za Axla.
Last but not least. Nekaj je gotovo – shizofrenost ni še nikoli zvenela tako dobro. Pa še nekaj. Če ne drugega, lahko Axlu čestitamo, ker je Kitajsko demokracijo na police in ulice uspel spraviti hitreje od Kitajcev samih.
Ocena 4/5
Jerč in Hef sta pokazala svojo šalabajzersko plat in “spesnila” naslednje citate.
Piše Hef...
” Tudi nas rokerje je zadela finačna kriza. Namesto Laškega in Marlboro lights si lahko privoščimo le še malo Nikšičko in West blue, bummer.”
Piše Jerč…
” Mene pa moti ker še ni snega. Ker me že ima, da bi nekomu, ki mi je blizu nalimal kepo na kepo. Se pa zavedam, da je to danes že razkošje. Nihče se več ne kepa zastonj. Lej, jaz te lahko zastonj, pa še količinski popust dobiš. “
Filed under: Hefe
Odpira se novo poglavje v BHC evoluciji (žvižgaj si temo iz filma Top Gun in beri)
– Na BHC blogu boste lahko REDNO spremljali novice o bandu, špilih, projektih, …
– Člani banda bomo poleg “formalnih novic” pisali tudi subjektivne blodnje, poglede na svet in ničemer podobne članke (tukaj bom najbrš iztopal jaz, hehe).
– Naj omenim da smo odprli “BHC youtube kanal” na katerem si lahko ogledate posnetke iz različnih koncertov. Zaenkrat je posnetkov le za pokušino, vsebino pa bomo bogatili sproti. Klikni na spodnjo povezavo, odpri vrečko čipsa in uživaj!
http://www.youtube.com/user/bhcband
Have you had your BHC today?
LP, Hef
BHC Blog 
