BHC Blog

Včeraj sem se odpravil na nekakšno celjsko fešto v Roga, kjer so igrali štirje bendi iz tamkajšnjega konca. Za koncert sem zvedel preko Alkota, sošolca s faksa in kitarista pri skupini GDIB. Za ostale bende še nisem slišal, je pa Alko obljubljal pankrok fešto, za kar se je koncert na koncu tudi izkazal. Ne bom izgubljal nepotrebnih besed in se kar malo dotaknil vsakega benda.

Prvi so, okoli polenajste ure, začeli Cops On Bikes. Bend sestavljajo trije člani, torej klasični power trio, ki igra melodični, morda že malo kalifornijski pankrok, recimo nekaj v smeri zgodnejših NOFX ali pa Rancid, ko se le-ti izdajali bolj melodične plošče. Rekli so, da je to prvi koncert v takšni zasedbi. Bili so kar uigrani, glavna kritika pa gre na račun bobnarja, ki na trenutke ni dohajal hitrosti in celotne glasbe okoli sebe. Kot bobnar vem, da je igranje pankrok ritmov vse prej kot mala malica, sem pa prepričan, da bo ritmodajalec sčasoma nadoknadil to pomanjkljivost in postal bolj konstanten. Glavna pohvala gre na račun melodike benda. V tej prvini so premagali vse bende v tem večeru. Pela sta tako basist kot kitarist, nekaj je bilo dvoglasnega petja, ki je bila večinoma časa dobro uglašeno, za posladek pa so zaigrali tudi Roots Radicals od Rancidov.

Drugi so nastopili Slovinjen. Pankrok kvartet z dvema kitarama (in občasno harmoniko), ki je na trenutne že močno okužen s prvinami metala. Za razliko od prvega benda, ki še rabi malo uigravanja, je bila tu stvar popolnoma drugačna. Bend je zelo uigran, sestavljen iz dobro podkovanih glasbenikov, katerim se vidi, da so dali skozi že kar nekaj odrov, strganih strun in polomljenih palčk. Za to jim gredo vse pohvale. Se pa najdejo tudi stvari, ki bi se jih dalo izboljšati, denimo petje. Nič nimam čez glasovne sposobnosti glavnega grla, zmotilo pa me je dejstvo, da sem cel koncert poslušal samo enega pevca. Pogrešal sem dvoglasno petje, ki bi glasbi dodalo novo dimenzijo, melodiko in jo hkrati razbremenilo na trentuke preveč vsiljenih progresivnih vzorcev in monotonosti, ki se v ušesih naseli po nekaj komadih. Če se ne motim, so odigrali tudi dva komada od NOFX, The Malachi Crunch in Linoleum.

Tretji so na oder prikorali God damn it, boys. Bend, ki je skupini BHC delal družbo na promociji plošče maja letos, prav tako v Rogu. Moje mnenje o bendu se po včerajšnjem koncertu ni prav dosti spremenilo. Še vedno je to odtrgan in nepredvidljiv bend, v katerem glavno vlogo igra štajerski enfant terrible, Alko. Pokazali so več širine (in svežine) od prvih dveh bendov, saj se v glasbo mestoma vklapljajo prvine različnih glasbenih zvrsti, nekje na poligonu od swingovskih ritmov do pankroka. Zopet pa ne morem mimo izvedbe. Ta se je od maja izboljšala, še vedno pa je tu ogromno prostora za napredek. Ritmi, v katerih se na trenutke gibljejo, so dokaj zahtevni, to pa terja svoj davek, saj bobnar in basist nekaterim kitariskim riffom včasih enostavno nista kos in delujeta preveč okorno. Tudi pevec bi k linijam lahko pristopil malo bolj umirjeno in melodično, saj se mi zdi, da je glas preveč omejil na izključno nebrzdano dretje, tega pa v ozadju že tako ali tako dovolj dostavljata Alko in Mihevc. Fantom bi priporočal več vaje, da se uigrajo, kot je treba, potem pa bodo zares postali zelo dober bend.

Četrtega benda nisem ujel, saj so bobniči imeli zadosti. Pohvale za organizacijo, saj je bila dvorana res lepo napolnjena.

Še to –

Ko koncert zaključijo GDIB, nekaj časa pozorno glejte v smeri odra, saj vas lahko v nasprotem primeru v glavo nepričakovano zadene flying guitar.