BHC Blog


PREDSTAVITEV VIDEOSPOTA ‘MUZA’ TER KONCERT V KEWDRU
26/02/2009, 20:24
Filed under: Jernej | Značke: , , , ,

dsc003701

To soboto, 28.2 od 20.00 dalje predstavitev spota in kasneje, predvidoma  nekaj čez 21. uro koncert  v Dolenjskih Toplicah, natančneje v Kewdru.

Kewdr oz. KLUB PANK KURA je svež, po številu članov naglo rastoč plac, ki ponuja na tone prvinske rock in ostale zabave. In ja, ime ni metaforično.

To je kevdr.

Izjemen vajb, pozitivna energija, rojstvo novega…Nekaj podobnega, kot smo čutili pred leti v Lokal Patriotu.

Za tiste, ki boste tam prvič to zagotovo ne bo zadnji obisk tega kluba. Zakaj? Ker se vam bo:

1. Scena notri zelo dopadla in vas bodo obšli občutki dejžavuja, počutili se boste zelo domače

2. Zazdelo, da se v naših koncih prebuja nova, konkurenčna ustvarjalna sila, katere del bi želeli biti tudi vi

3. Pri vhodu prikazal prijazen član/članica kluba Punk Kura in od vas prijazno zahteval 5 eur enkratnega prispevka za novonastajajoči Klub, teh 5 eur bo štelo tudi kot vstopnina in kar je še najpomembneje-ob tem dejanju boste prejeli člansko izkaznico Kluba PANK KURA, ki velja celo leto, ergo, na vse dogodke v tem letu boste tako imeli prost vstop..in še mnogo več.

Pa bodi dovolj besedi.

STATI INU OBSTATI – BHC & PANK KURA



MEDCELINSKI SENTIŠ-TAJSKA
23/02/2009, 14:19
Filed under: Jernej | Značke: , , , ,

Že vsem povedal občutke o svojem potovanju, a skoraj nikomur pokazal fotografij. Bojo vsaj tukaj.. Lani poleti sem potoval na Tajsko. Točneje konec julija, skupaj s Špelo. Letela sva s Turkish Airlines, kjer žal ni bilo svinjine. Je bilo pa Efes Pilsener pivo, tako da imajo Turki že sedaj moj blagoslov za vstop v EU.

map_of_thailand

Spodaj sledi reportaža s potovanja-

1.Bangkok in Ayuthaya (srednjeveška prestolnica Tajske) : na meniju je duty free iz Istanbula, utrip Bangkoka, vožnja s tuk-tukom, templji, nora agentka v turistični agenciji, prikaz noodlov s piščancem (tole+juha+pijača je zneslo skupaj dober evro), veličastni bankoški templji in seveda Bude vsepovsod ter njihovi zahodnjaški posnemovalci, Špela z ozadjem reke Chao Praye, ulična prodaja hrane-noodles & spring rolls, Špela na vlaku, Jernej v tuk-tuku, ko je švical ful in pa srednjeveški Agnkor-Wat templji.

dsc_00102dsc_00311dsc_00391dsc_00661dsc_00941dsc_01621dsc_01871dsc_02561dsc_02971dsc_04841dsc_05001dsc_05191dsc_06541

Potem se zgodba po dobrem tednu nadaljuje na JV Tajske, točneje v regiji Krabi, kjer leži tudi najbolj znan otok tega dela sveta Koh Phuket (prebere se fukat, itak).

2. Tukaj je bilo perfektno. Super plaže in okolica a še najbolj so izstopali ljudje.. Se prvi večer usedeš na glavno ulico na pivo, zagledaš enga Tajca, ki preigrava Erica Claptona (”euik kepton, u know euik kapton”?), Oasis in Snow Patrol, z njim zahengaš…se kar naenkat prikaže tip, ki bi po naših standardih veljal že za brezdomca, a se izkaže da je pač izreden free rider is Švedske (Bodhi Freeman-hehe, novo ime za novo življenje, ki ga živi), ki je po čudežu dobil kos prelepe obale, kjer namerava zgraditi svoj napolhipijevsko razvetljeni resort ‘Welcome Home’ in te še isti večer povabi v ‘Lazy Bar’ (glej ga zlomka, 150 m stran od bungalovov), kjer Tajci brezkompromisno nabijajo roknroll, dan kasneje se pa  udeležiš še barbecue partija pri njemu..kjer spoznaš prijazno tajsko familijo…

Om Shanti, Bodhi

dsc_07541dsc_08011dsc_08531dsc_0858dsc_0874dsc_0860dsc_0906

Tretji del potovanja je bila tihooceanska stran Tajske – otok Koh Phan Ngan. Tukaj je bilo več časa za relaksacijo v bolj individualistični meri. Bazen sredi bungalovov, milo za pobelitev kože (to Tajke prakticirajo dokaj precej), plažni utrinki, masaža pri maserki in lady-boy maserju (4 eur/masaža-čutiš vse kite in kosti), pivo Singha-najboljše tajsko, shake s Špelo-na dan si jih moral popit vsaj pet, če si želel biti funkcionalen v vročini in vlagi, spalni vlak ter ena šivilja, ki je oblikovala obleke za verigo hotelov v Sloveniji (svet je res majhen).

dsc_0936dsc_1020dsc_1097dsc_1099dsc_1157dsc_1162dsc_1163dsc_1175dsc_1184

Zaključek tega sentiša se je pa zgodil zopet s Turki…na letališču Pučnika. dsc_1254

Zagotovo še kdaj. Priporočam vsem.

jer



Richie Kotzen
18/02/2009, 11:33
Filed under: Hefe | Značke: , , ,

” Kaj dobiš ko združiš hitre prste, srceparajoč glas,  smisel za kompoziranje, in dobro izdelan imidž? Med drugim Tudi Eric Claptona, toda ta skromen članek posvečam Richie Kotzenu. S spoštovanjem!”

Ker vrjamem, da ga mnogi izmed vas še ne poznate, naj nahitro navedem nekaj razsvetljujočih informacij.

Že kot deček je posnel 1. avtorsko ploščo,  s katero je kitarskemu svetu dal vedeti da je v mestu nov cowboy.

– Muziciral je z dobro znanimi glam rockerji Poison in se zaradi ljubezenskih razlogov z njimi tudi razšel. Pa pustimo trač ob strani, tudi Nova in Lady potrebujeta surovine za svoj kruh.

– Vseskozi je snemal in promoviral svoje “solo” projekte, pri katerih pa je čedalje manj poudarjal svoje kitarske nadsposobnosti, in se raje posvečal vokalni interpretaciji ter melodiki.

– Nato se je pridružil veliki skupini Mr. Big in z njimi tudi prijadral do poslovilnega koncerta, kje drugje kot na Japonskem.

– Solo kariera teče dalje, čedalje bolj uspešno. Richie, veseli smo zate!

richie

Razlog za ta kvazi članek tiči tudi v tem da nas je pretekli ponedeljek obiskal v prestolnici, natančeje v Orto baru, kjer je uprizoril pravi vokalno-kitarsko-glasbeni spektakel. Najbrš vam je jasno da je take stvari težko opisati, sploh če si cel koncert preživel v nekakšnem rock n´roll transu.

Naj omenim samo še to da mi je njegov “tour manager” omogočil mini pogovor, rokovanje, in avtogram. Super, nimaš kej 🙂

Pomemben P. S. – Hvala Alexu, Sosu in celotni LJ ekipi za vse!

Ok, naj vam bo. Prilagam še  video iz koncerta v Braziliji.

Lp, Hef



Recenzija: The Killers – Day and Age
16/02/2009, 23:36
Filed under: Jaka | Značke: , , , , ,

Plošča Day & Age je tretja studijska plošča ameriške zasedbe The Killers, če izvzamemo kompilacijski album Sawdust, ki je vključeval raritete, B-sides in nekaj novega materiala.

S prvo ploščo Hot Fuss so pretresli glasbeno sceno, bili nominirani za 5 grammyjev in jo do danes prodali v petmilijonski nakladi. Sledila je plošča Sam’s Town, ki je, lahko bi rekel, odslikala evolucijo benda. Zaradi čedalje širše množice poslušalcev je tudi zvok skupine postal širši, bolj stadionski, bolj U2-jevski, če želite. Rahlo so se oddaljili od post-punkovskih vibracij in hitrejšega tempa, ki je bil prisoten na albumu Hot Fuss in izdali ploščo, ki je ponudila zrelost in pesmi, katere je bend v živo lahko izvedel tako dobro kot v studiu. Te kvalitete jim ne bi mogli priznati na turneji prve plošče.

Torej, pred nami je Day & Age, po besedah pevca Brandona Flowersa najbolj igriva plošča do danes. In prav ima.

Ploščo odpre Losing Touch, ki v kitici udari s pihalno sekcijo in vojaškim marš ritmom. Refren je melodičen in nežen, zaključni del pa je pravi vrhunec komada, ki s svojo dramatiko in melodiko komadu postavi piko na i.

Sledi Human, prvi singel s plošče, ki je po mojem mnenju, eden izmed bolj povprečnih pesmi s plošče. Ko sem ga slišal prvič, mi ni ponudil veliko, tudi danes mi ne. Deluje dokaj sintetično, prazno in PetShopBoyevsko.

Ker je prva polovica plošče znatno boljša, nadaljujem s tretjim komadom in hkrati drugim singlom Spaceman, ki združi vse najboljše, kar Killersi lahko ponudijo. Sam tempo komada je hitrejši in spomni na Hot Fuss dneve.

Sledi JoyRide, komad z latino priokusom, ki nam ponudi lepo bero tolkal, saksofonski solo in strukturo, ki pokaže širino benda, rast, napredek.

Plošča ponudi še dve baladi A Dustland Fairytale, Goodnight, Travel Well, srednje razigrane Neon Tiger, The World We Live in in This is Your Life (ki z začetnim synt-popom spomni na komad od Yazoo – Only you).

Pravi biser plošče pa se skriva v pesmi I Can’t Stay, ki nas v karibskem ritmu zaziba in odziba tja, kamor si najbolj želimo. V refrenu pride do izraza vsa mehkoba in melodičnost Flowersovega glasu. Pesem, ki jo lahko daste na repeat, pa vam bo večkratnem poslušanju še vedno všeč.

Če povzamem. The Killers so skupaj spravili plošček, ki nadgrajuje delo prvih dveh zgoščenk in postavlja nov mejnik moderne rock ponudbe. Verjetno ne bi bilo pretirano, če bi dejali, da so v tem trenutku najboljši ameriški pop/rock izvoz, morda celo svetovni.

Ocena 4/5

Spaceman v živo iz oddaje Later with Jools Holland





Cis, D, Dis
09/02/2009, 16:35
Filed under: Hefe

Če preskočim tisti “romantično-zguljeni” mumbo jumbo rek na foro “vsak dan je nekaj posebnega”, priplavam do razsvetljenja: Teden praviloma najbolj zaznamujejo trije dnevoti, pardon trije dnevoni, dani, dni, dnevi … ?

Nazadnje ko sem preveril je teden sestavljalo 7 dni. Torej, poglejmo si kateri dnevi so rutinsko posebni.

1. PONEDELJEK

Če je težak vsak začetek, zakaj bi bil začetek tedna izjema… O ponedeljku so velike povedale že the Bangles z dobro poznanim Manic Monday, sposodil pa si bom še verz skupine Bon Jovi ki se glasi “Im feeling like a monday, but someday I`ll be saturday night.

Dan se ponavadi začne z izzivom težjim od Šerbi. Glasi se misija: Jutranje vstajanje. Ko se nekako pretihotapimo skozi to jutranjo meglico (pa ne mislim na vreme), se malce potolažimo z skodelico kave, in si rečemo “pa sej ni panike“, toda na dnu duše vemo da bo še jeba…

Skozi dan nas seveda spremlja smrtna utrujenost in popolna nazainteresiranost.

mondaykillinme

2. PETEK

Hm, ko pomislim na petek mi na glavo pade le zloglasni Friday the 13th. Zagotovo petek opevajo tudi lepše. Raziskovanja se žal nisem lotil: len sem, vem.

Petek je brez dvoma poseben dan, dan katerega vsi vneto pričakujemo cel teden (upam da nimate veliko delovnih sobot). Vse skupaj se začne precej lepše kot ponedeljek, saj smo že nekoliko vajeni petelinjih ur in  z nekoliko lažjimi mukami letimo skozi naš delovnik.

Po zaključku šolskih oz. službenih obveznosti, iz “delovnega” mesta odjadramo proti bolj “eazy rider” popoldnevu, petkovi večeri pa so tudi brez mojega opevanja svetovno znani!

3. NEDELJA

Nedeljo najbolje opišejo U2 z Sunday Bloody Sunday.

Dan se začne kar O.K. , saj si lahko privoščimo nekoliko daljši spanec, ob jutranji blesavosti pa nam itak ni čisto jasno da je že nedelja.

Skozi dan se čedalje bolj zavedamo da smo se že dobro zagozdili v nedeljo, in da bo pred ponedeljkom potrebno še marsikaj postoriti. Nedeljska krivulja se tako počasi, a vztrajno pomika proti rdečemu območju.

Dan se zaključi z brezvoljnim postopanjem po hiši, ležanju pred TV-jem,… in doseže kritično točko tisti trenutek ko na nacionalki zasližimo Mario Galuniča. Takrat uradno vemo: nedelje je konec, ponedeljek smo pa itak že obdelali!

KAJ ZNANO ? 🙂

LP,

Hef



Trenja (5.2.), EMA 2009 – Žolč in slava
05/02/2009, 23:19
Filed under: Jaka | Značke: , , , , , ,

Kdor danes ni gledal Trenj, je zamudil eno izmed najbolj zanimivih TV tragikomedij v zadnjem času. Pa še v živo je potekala stvar (kot da tega ne veste).

Govora je bilo o škandalu na EMI (tisti jebem-vam-sunac-izpad enega od Langa bratov na hodnikih RTV-ja, potem ko jih je žirija že drugič zapored nategnila) in o raznih medijskih konstruktih, ki danes polnijo tračarski tisk. Prav hude vsebine oddaja ni ponudila, kar pa od tako žlahtnega izbora gostov seveda niti ni bilo za pričakovati. Toda, bilo je zabavno.

Soočili so se Mišo Kontrec (brat Jožeta, ki je na RTV-ju tako nemarno preklel vse, kar leze in gre), Manca Špik (hot), Werner, Sabina Mali (semi-hot), Damjan Murko (štajerski slavček), Bernarda Jeklin (očitno ima na Trenjih že kar sezonski abonma), Vasilij Polič (stara šola), Bojan Požar (s časopisa Direkt) Marko Crknovič (kolumnist, bloger, kvazi glasbeni kritik), potem pa še neka frajla iz Big Brotherja po imenu Sara, neka lastnica/šefica/whateva ene izmed tračarskih revij in pa Aleš Čepin, zdaj že bivši soprog Urše Čepin, kvazi-pevke, kvazi-voditeljice. Zadnja dva se trenutno ločujeta preko medijev, a več o tem kasneje.

Torej, EMA škandal. Začel je Mišo. Jezik se mu je malo zatikal, pa saj, ni govornik, temveč pevec. Vmes je bil Požar nekaj pameten, Mišo mu je rekel nekaj v stilu, da ga ne razume oz. da nima pojma. Car. Kmalu zatem se je oglasil Crknovič. Kolumnist, ki je že lani na svojem blogu zlival gnoj čez Lango, med drugim ga je motilo tudi dejstvo, da je bil lanska pesem odigrana v 5/8 ritmu, pa čeprav je bila v resnici v 7/8. Taisti Crknovič ni skoparil z besedami in govoril, kako je vse brez veze, kako so vsi brez talenta in to s približno tako ravnodušnim tonom, kot da bi v gostilni naročal kavico. Z mlekom. Res ne vem, kdo mu je podelil pravico, da igra glasbenega kritika. Potem je do besede prišel Werner, povedal nekaj konkretnega, toda o imenih žirantov in zlobcev iz RTV-ja, ki nameščajo rezultate na EMI, ni želel spregovoriti. Noče si uničiti kariere, kot tudi ne kariere svoje varovanke Brigite (Šuler, seveda). Je pa s stisnjenimi zobmi dejal, da bo imena razkril, če ga bodo začel bojkotirati. Grožnja. Vmes sta govorila Bernarda in Vasilij, ki pa nista povedala nič takega, ob čemer bi zašvical ful. To se je namreč zgodilo, ko je govoril/pljuval Crnkovič in ko sem potiho navijal, da bi se Mišo vstal in ga na gobec. Iz te moke ni bilo kruha. Škoda.

V drugem delu so govorili o zakoncema Čepin. Bojda njuno ločitev trenutno spremljajo skoraj vsi tračarji. Pred našimi očmi se je odvila zgodba o tem, kako je on iz ljubezni do nje, lepe mlade natakarice odkupil TV Papriko, da je ona lahko vodila svojo oddajo, pa do pevske kariere, Ferrarija v garaži (saj res, kje je bila pa Natalija Verboten?), džakuzija itd. Na koncu je celo poklicala v oddajo (vrhunec dramskega trikotnika) in rekla, da bi se pobotala z njim, on pa jo je prosil naj se ne sleče za Playboy in da ji bo dal toliko denarja, kot so ji ga pripravljeni dati za te fotografije. Da naj tega ne stori zaradi otrok. Otrok. Zaradi otrok. (se opravičujem, ker ponavljam to besedo, toda tudi on jo je). Otrok.

Zaradi otrok.

Preden napišem še kaj več, kar nima nobenega smisla, bom izpostavil tisto, kar sem v osnovi mislil zapisati.

1.

Komad Lange feat. Mance bi moral zmagati. V sebi je nosil nekaj pristnega, nekaj tiste cigansko-nomadske duše. Pod začetek komada bi se z veseljem podpisali legende ala Šukar, zaključek pa je takšen, ki bi ga želel napisati slovenski balkanboy no.1, Magnifico, pa mu to ni uspelo. Enostavno je bil boljši od tistega sranja Love Sym-phony od Quartissima. Edini Symphony, ki je kolikor toliko okusen, je Zala Symphony.

2.

Bolj kot opazujem Damjana Murka v medijih, večji genij se mi zdi. Ko boste naslednjič pomislili, da je totalen bebec, pomislite dvakrat. Peti ne zna, toda način, s katerim manipulira v medijih, je hudičevo dober.

3.

Kdo za vraga je Sabina Mali, da govori, da Urša Čepin ne zna peti?! Seveda, Urša Čepin ne zna peti, toda kdo za vraga je Sabina Mali, da sodi o tem!? O tem, kolikšno težo so imele njene izjave, so presodili tudi poptevejevci, ki so med njenim govorjenjem kazali njene gole fotografije iz Playboya. Bravo. Vsaj nekaj. Še to – se tudi vam zdi, da so se vse misice na izbor za mis prijavile samo zato, da bi kasneje lahko razvile pevsko kariero, o kateri sanjajo že od otroštva?

4.

Manca Špik = HOT

————

Naj zaključim z besedami Damjana Murka (ki jih izreče po koncertu):

»Ne dajte mi rož, dajte mi kuverto.«

Over and out.



Snemanje spota (2.del) Fotozgodba
04/02/2009, 11:33
Filed under: Jaka | Značke: , , , , , , ,

V noči iz sobote na nedeljo smo še drugič okupirali hotel v Šmarjeških Toplicah in uspešno zaključili snemanje spota za pesem Muza.

Premiera spota na velikem platnu se bo odvijala 28.2. v Kewdru. (Dolenjske Toplice), po njej bo sledil naš koncert. Kdaj se bo spot znašel na internetnih in televizijskih kanalih, pa še obvestimo. Verjetno že kmalu, tako da spremljajte blog. Še fotozgodba.

najraje posluša Fall Out Boy

Njegov izraz in frizura povesta vse: najraje posluša Fall Out Boy.

Več kot očitno je, da z vodo nista najboljša prijatelja

Več kot očitno je, da z vodo nista najboljša prijatelja.

Slavnostna predaja ključev Zastave 101, letnik 79

Slavnostna predaja ključev Zastave 101, letnik 79.

Nismo imeli nagih punc, a imeli smo Lejmrja

Nismo imeli nagih punc, toda imeli smo Lejmrja.

Navkljub slavi, ki jo je doživel po režiranju spota rap profesorju Robertu Šupetu, Rok ostaja trdno na tleh. In očitno mu je to všeč.

Navkljub slavi, ki jo je doživel po režiranju spota rap profesorju Robertu Šupetu, Rok ostaja trdno na tleh. In očitno mu je to všeč.

Izgubile se boste v njegovih očeh...ali pa vsaj v njegovi bradi.

Izgubile se boste v njegovih očeh... ali pa vsaj v njegovi bradi.

Mi trije smo najboljši par

Mi trije smo najboljši par.

Avtor fotografij: Marko Pirc