Filed under: Jernej | Značke: 40 dni brez alkohola, alkohol, drama, Slovenska Karitas, špricar
Hojladri!
Danes se mi je sanjalo. I had a dream. (O dveh stvareh, pravzaprav, a o prvi na blogu ne bom pisal.)
O tem, kako prav počasi in brez kakršnekoli slabe vesti srkam špricar. Vedel sem, da ga ne smem, a sem ga vseeno. Da skrajšam tale suspenz oz. napetost-sem udeleženec 40-dnevnega alkoholnega posta ( tega sem se udeležil že lani).
Pridružil sem se akciji Slovenske Karitas, s katero je začela 25. februarja. Akcija časovno sovpada s postnim časom, ko se kristjani spominjamo Kristusovih postnih dni v puščavi, njegovega kljubovanja vsemu zlu in križanja. Torej, poanta vsega je odrekanje nečemu slabemu, oz. zmanjševanju vpliva dotične substance na naša življenja.
Ti dnevi so tudi znak solidarnosti do vseh tistih, ki trpijo zaradi odvisnosti od alkohola in do družin, ki so najpogostejša tarča vplivov alkoholizma (prometne nesreče, pretepene ženske in otroci, itd…)
In jaz v tem času enako ne srknem niti kapljice alkohola v kakršnikoli obliki.
Ja, vem, drama. Še toliko večja, ker sem šele pred kratkim ugotovil, da post dejansko traja 46 dni (do Velike Noči)
Šele sedaj dojemam, do kod v naši družbi segajo alkoholni hlapi. V dolenjski družbi. Družbeni dogodki brez vsaj minimalne prisotnosti alkohola ne obstajajo.V bistvu smo programirani na alko. Rojeni smo deformirani, sicer ljudje dobre volje, a vseeno precej boljše, če se ga še nadelamo…
…Nismo slabi ljudje, če pač spadamo v družbeno okolje, ki brez nekaterih fenomenov enostavno ne zna funkcionirati.
Pomembno pa je, da ta fenomen-alkohol ostane le in zgolj kot pripomoček v procesu našega veselja do življenja.
lp, jer
Filed under: Hefe
“Elegantno polikani kravatonoše nam pravijo da smo v zloglasni recesiji. Beseda že sama po sebi ne zveni preveč okusno, kaj šele njen pomen.”
V teh težkih časih je za vsako »podjetje« ključna diamantno sijoča marketinška vizija, in kdo nosi šampionski pas v tej super težki kategoriji? Pa poglejmo.
Dame in gospodje, to so nihče drug kot naši »južni bratje od dol« ( naj POUDARIM, da s tem izrazom ne zaničujem oz. obtožujem nikogar, prav nikogar, še manj pa kogar)
Torej, zakaj je moja skromnost takšnega mišljenja?
Naši »južni bratje« zavzemajo svoj tržni prostor vedno in povsod, in to z odliko!
Svoj materni jezik, GLASBO , modno oblikovane pričeske, modne dodatke v obliki takšnih in drugačnih verižic ali ostalih ketnic tržijo z zavidanja vredno prefinjenostjo.
Res? Res!
Njihova kreativnost pa se odlično izraža tudi na področju diktiranja mode oblačenja in obutve. Modne vizije zgoraj omenjenih so zasledili radarji svetovnih gigantov kot so Nike, Adidas, Puma, …
Ker slike menda povedo tisoč besed, vam jih nekaj prilagam.
Kakršno koli prekomerno nakladanje bi bilo seveda odveč, saj to modo lahko opazite in se z njo poistovetite praktično na vsakem koraku.
To bi bilo to, hvala za pozornost!
Želim vam srečno in veselo novo leto 1997 in ne, krave niso vijolične barve.
Lp
Hef
Filed under: Jaka | Značke: bela cerkev, bhc, glasbena točka, instrumental, marjan jamnik, slikarska razstava
V nedeljo, 8. marca, je v Kulturnem domu v Beli Cerkvi potekala otvoritev slikarske razstave Marjana Jamnika. Otvoritev je spremljal krajši kulturni program, katerega smo z improvizirano glasbeno točko popestrili tudi instrumentalisti skupine BHC.
Razstava je odprta še slaba dva meseca, za vodenje avtorja po razstavi pa se lahko dogovorite kar z njim po telefonu (031 693 337)
Filed under: Uri
Kako bi opisali svojo sobo?…Nič nenavadnega; 4 stene, miza, pojstla, računalnik, omara,…
Kako pa bi opisali svoje kotičke v sobi? To je pa že težje, ne?!
Brez dvoma pri meni prevladuje kotiček v katerem imam trenutno “nametanih” kar nekaj kosov glasbene opreme. Seveda vse stvari niso moje, ampak trenutno stanje izgleda nekako takole:To je to!
Opisovanje opreme je brez pomena.Raje povem, da tukaj preživim kar nekaj časa in vsakič kadar začutim posebno energijo, stvari predstavim kolegom iz banda. Ljubim ustvarjalni proces, nove izzive, predvsem pa prenos čustev, naboja in ljubezni iz človeka v glasbo.
Ko bo čas bom zadevice tudi zvočno/vizualno predstavil.
Lp, Uroš
Filed under: Hefe | Značke: Anže Lemovec, bhc, Ines Pavlin, Marko Pirc, muza, Občina Šmarješke Toplice, Rok Lukšič, Terme Šmarješke Toplice, videospot, Youtube
Ecola pa ga mamo!
Snemalna Ekipa: Rok Lukšič – filming, Anže Lemovec – editing,
www.Marko Pirc.com – luč, Ines Pavlin – profesionalni zakrivalec mozoljev in ostalih kožnih napak!
Posebna zahvala leti še Termam Šmarješke Toplice za prostor in gostoljubje, ter občini Šmarješke Toplice za finančno podporo!
” let music do the talking”
OBVEZNO GLEDANJE V HD KVALITETI! 🙂
Filed under: Jaka | Značke: dan d, google me zdej, jutranja, nova plošča, tokac, ure letenja za ekstravagantne ptice
Po štirih letih promoviranja izjemno uspešnega albuma Katere barve je tvoj dan so nam dolenjski, pa tudi občeslovenski rock prvaki postregli z najnovejšim izdelkom, ki sliši na ime Ure letenja za ekstravagantne ptice. Ni kaj, sliši se zelo ekstravagantno. Pa se kar zatopimo v bistvene komade plošče.
Magično je skladba, ki odpre ploščo. Najverjetneje ne bo postala koncertna klasika, a gre za doživet in čustven komad, ki vleče vpliv od prijateljskega benda, Siddharte.
V hitrejšo prestavo nas postavi Moj Problem, za rock standarde kratek, sicer pa zelo všečen komad z enostavnim refrenom, ki služi svojemu namenu. Nadaljuje drugi singel s plošče Google me. Uvodni ritem tako kitare kot bobnov močno spomni na skladbo skupine The Clash – London Calling, kar pa skupini seveda ne gre šteti v slabo, saj Clashi konec koncev veljajo za eno najvplivnejših skupin v rock zgodovini. Refren gre hitro v uho, še zlasti izstopa drugi del, ki spomni na melodiko Beatlov. Nekaj angleškega je v tem komadu. (bi dejal Shakespeare)
Prvi singel s plošče Jutranja je naslednji. Pesem, ki v poskočno naravnavi upbeat kitici nastavi dobro podlago za refren, toda ravno slednji delno razočara, saj razigranost iz kitice zreducira na dokaj melanholično melodiko in ritem v refrenu.
Sirena je naslednji komad, ki odpravi z vsemi dvomi in jasno pokaže, da so Dan D od prejšnje plošče nedvomno konzumirali velike količine sodobnejše britanske glasbene ponudbe. Mešanica distorziranega efekta na vokalu, občasnega pevčevega falsetta ter dramatičnega zaključka, obogatenega z strings aranžmajem kar kriči ime benda Muse, ki je znan po mojstrskem združevanju vseh naštetih prvin.
San San (aluzija na skladbo skupine BHC?) ponudi nekaj težko pričakovanega nažiganja, uvodni ritem skladbe Halo spomni na komad Andraža Hribarja »Kaj mi delaš«. Kitica te skladbe je dokaj skrivnostna (značilnost cele plošče), refren pa ravno prav energičen. Love Song je naslednji. Gre za zelo prijeten komad, ki bo zagotovo postal eden izmed prihajajočih singlov, saj vsebuje izrazit komercialni potencial. Izpostavil bi še komad Čakamo. Orientalska kitica, ritualen ples in monumentalno dramatični refren »Čakamo, bolj resnični kot kadarkoli prej« sta perfektna kombinacija, vendar pa komad na sredi plošče nekako ne doseže svojega polnega efekta, saj bi s tem komadov morali bodisi zaključiti, ali pa še bolje, odpreti ploščo.
Edina prava kritika bi letela na samo liriko plošče. Naj sprva poudarim, da se je Tokac v preteklosti izkazal kot prodoren in nadarjen tekstopisec (v tem trenutku se morda spomnim besedila skladb Nočem več nazaj ali pa Ko hodiš nad oblaki), toda pri določenih besedilih nove plošče bi lahko bilo vloženo več truda in (samo)kritike. Naj izpostavim “mi corazon” v skladbi Halo. Tudi »Love song, sad song, daj povej mi, kok ljubezen stane« deluje tako, kot da v danem trenutku ni bilo pravega navdiha za iskanje slovenskih besed in je tako Tokac zastavil sporočilnost in smiselnost za ceno melodike. Tudi to je očitno davek, ki ga terja popularna glasba.
Povedano na kratko, Dan D so izdali zgoščenko, ki je kvalitetna, ki kaže napredek in ki zagotovo postavlja mejnik na širši slovenski sceni. Je pa tudi res, da je plošča zastavljena bolj umetniško, ali če želite, manj komercialno kot prejšnja in zahteva večkratno poslušanje. Skupina gradi na bogati komercialni dediščini prejšnje plošče, ima močan PR (vrsta jumbo plakatov v centru LJ, ki napovedujejo nov album), toda vseeno bodo morali poslušalci vložiti več truda, da bodo vzljubili nov izdelek.
Vsekakor bo zelo zanimivo spremljati odziv javnosti, upamo pa lahko samo to, da se bendu ne zgodi Neishin scenarij, ki se je komercialno proslavila s prvo ploščo, a zavoljo drugega bolj umetniškega albuma kar nekoliko odšla v pozabo.
Ocena 4/5