Filed under: Jaka | Značke: Elvis Meets Ray, KC Janez Trdina, tribute to ray charles, uroš perič
Zgoraj omenjeni slovenski glasbenik se je z bendom prejšnji teden v sklopu Muzejskih vrtov ustavil tudi v NM, natančneje v KC Janeza Trdina.
Kaj povedati? Glasba, petje, mimika in celoten nastop je popolna imitacija ene največjih glasbenih legend v zgodovini glasbe, Raya Charlesa. Tako imenitna, da je bila celo hčerka tega umetnika, Sheila Raye Charles, popolnoma paf, ko je prvič zaslišala Periča in je kot gostja nastopila na velikem koncertu “Elvis meets Ray” v Križankah.
Če bo možnost, ujemite tole zadevo v živo.
Kratek povzetek iz NAJPOMEMBNEJŠEGA dela glasbene produkcije, snemanja kitar. Poskušajte uživat!
Filed under: Jaka | Značke: john frusciante, octahedron, recenzija plošče, the mars volta
New York Times jih je razglasil za eno izmed najbolj zanimiv glasbenih skupin današnjice, revija Rolling Stone jim je podelila titulo najboljše progresivne skupine preteklega leta, angleški Guardian pa je njihovo predzadnjo stvaritev označil kot »prebavljivo zgolj za najbolj hardcore navdušence progresive, ki menijo, da so Muse preveč enostavni.« Kakorkoli že, The Mars Volta so ta mesec postregli z novo ploščo Octahedron, za katero so napovedali, da bo nekakšna unplugged plošča. No, unplugged v klasičnem pomenu besede to zagotovi ni, je pa definitivno najbolj izštekana stvaritev v opusu skupine. Če je bila prejšnja plošča nebrzdani kaos kitar, vokalnih efektov in totalnega bobnarskega shredanja takrat še novopečenega bobnarskega supertalenta Thomasa Pridgena, je najnovejši izdelek nekakšna zrcalna slika. Bobnar ne čuti več potrebe po igranju 50 udarcev na sekundo, Rodriguez na kitari je dosti bolj umirjen (seveda, za povprečno uho še vedno hudičevo naporen), Bixler-Zavala na vokalih pa manj eksperimentira in deluje melodično kot še nikoli. Lep primer naštetega je uvodna skladba Since We’ve Been Wrong, kateri svoj pečat doda stalni studijski gost na kitari John Frusciante iz Peppersov. Seveda, jajc in progresive v iskanju nežnejšega dela glasbene duše niso izgubili. Teflon, drugo skladbo, odpre razmeroma umirjen, vendar izjemno kompliciran in čudno odmerjen bobnarski tempo, Cotopaxi, prvi singel za evropski trg vsebuje ubijalski kitarski riff in v treh minutah in pol postreže z 11/8, 9/4 in za konec še z malo navadnim štiričetrtinskim ritmom, Desperate Graves pa bi se s svojim intenzivnim refrenom brez problema uvrstil na predzadnjo ploščo Bedlam in Goliath, medtem ko kitica diši po prvi plošči.
Povzetek:
Poleg njihovega fenomenalnega prvenca De-Loused in the Comatorium je to daleč najbolj dostopna plošča, ki bi jo lahko priporočal vsem, ki ste se naveličali lastne glasbene zbirke in bi radi slišali nekaj novega, kar v resnici (poudarjam, v resnici, ne samo na papirju) združuje melodiko, akustične elemente, psihadeliko, rock, jazz, neparne ritme in izjemen občutek za prostor in ambient. Vse skupaj zabeljeno z veliko punk/hardcorovskimi jajci.
3,5/5
BHC Blog 