Muse je bend, ki ustvarja velika pričakovanja. Po dveh izvrstnih ploščah Absolution ter Black Holes & Revelations je pred dnevi na police prišel nov izdelek, The Resistance.
Uprising kot prva skladba, pa tudi prvi singel plošče, igra na t.i. varno žogo. Nič pretresljivo novega, tipičen rock štiklc v industrial maniri. Upamo na bolje. Resistance, naslovna skladba zgoščenke, počasi gradi atmosfero, vendar navkljub Queenovsko-vokalnemu refrenu ne doseže ambienta Map Of the Problematique. United States of Eurasia je Museovski Bohemian Rhapsody – nekaj, kar je bend takšnega enostavno moral izdati. Baladni Guiding Light spominja na Invincible, vendar ni tako udaren in deluje rahlo posiljeno. Unnatural Selection servira prvi izraziti kitarski riff, toda tudi tu smo slišali Muse že v dosti boljši formi, denimo apokaliptični Stockholm Syndrome ali pa Plug in Baby. I Belong to you v šansonski formi v spomin prikliče priredbo Feeling Good, vendar ne pusti pretiranega vtisa. Za konec še malo umetniškega razpucavanja s simfonijo v treh delih. Vpliv klasične glasbe na Matta Bellamyja pač ne gre zanemariti. Morda edini komad s plošče, ki kaže Muse v še nevideni luči (če izključimo komponentno pompoznosti, ki so jo tokrat pa res napihnili do skrajnosti) je skladba Undisclosed Desires. Že samo besedilo je odmik od ustaljenega prepevanja o svetovnih zarotah, vesoljskih ladjah, kozmosu in drugih poljudnoznanstvenih zadevah, saj Bellamy skorajda prvič ponudi nekakšno ljubezensko-izpovedno liriko. Tudi glasbena podlaga je sveža in zveni kot nekakšna mešanica Nelly Furtado na kitici in DepecheModovskega darkpopa na refrenu.
Pod črto bi lahko rekli, da Muse ostajajo vrhunski bend, s povsem svojevrstnim stilom, produkcijo in zvokom ter da še vedno postavljajo meje sodobnega rocka z mešanjem navidezno nezdružljiv glasbenih stilov. Dejstvo pa je, da nova plošča ne ponudi ničesar, kar ne bi bilo že slišano poprej in sicer, to je potrebno poudariti, v precej bolj kompaktni in udarni obliki. V sami osnovi gre za tipično umetniško ploščo (takšno si tekom kariere praviloma privošči vsak večji bend), kjer na dan pridejo bolj obskurne ideje. Tudi melodika ni tako izrazita. Plošča bo fanom skupine všeč, prav veliko novih privržencev pa ne bo privabila. Začetniški poslušalec naj se raje zateče k ploščama omenjenima v prvem odstavku.
3,5/5
BHC Blog 