BHC Blog

RHCP še vedno ostajajo najbolj alternativen komercialen bend in najbolj komercialen alternativen bend.

Garažni noise uvod na Monarchy of Roses je neverjetneje plasiran kot namerna šala za vse One Hot Minute pesimiste, ki so potiho pričakovali vnovičen zaton kalifornijskih prvoborcev. Tudi bridge ponuja rahlo aluzijo na tistega v Coffee Shop, a diskorok refren, kjer novi kitarist Klinghoffer zasije tudi v vokalnem smislu, ter izjemen zaključek skladbe napovesta izvrstno ploščo.

Factory of Faith gre dokaj hitro v pozabo, še zlasti ker ji sledi vrhunec plošče Brendan’s Death Song, pesem, posvečena lastniku kluba, ki je skupini ponudil odskočno desko na glasbeni zemljevid sveta. Po Under the Bridge gotovo najboljša balada v opusu skupine. Melodično otožen refren ter ekspresivni, da ne rečem nasilno čustveni bobni v zaključku skladbe, se s Kiedisovo življenjsko linijo povežejo v pravo mojstrovino. Neparni ritem kitice Etiophie zveni zanimivo, vendar je zopet refren tisti, ki nosi dodano vrednost. Annie Wants a Baby, še ena relativno umirjena skladba, ki v spomin prikliče By The Way čase, je novi presežek plošče. Look Around z uvodnim riffom, ki spomni na Knock Me Down, odskoči zelo obetavno, vendar zvodeni v povprečnem refrenu.

Po večkratnem poslušanju tudi Raindance Maggie upraviči vlogo prvega singla, Did I Let You Know pa zveni eksotično, novo in sveže. Goodbye Hooray je prava rokerska bomba, ki deluje poživljajoče, če že ne rahlo živčno, Happiness Love Company pa RHCP prikaže v povsem novi luči, saj skladbo pelje melodična klavirska figura, refren pa je tako pozitiven in feel-good, da bi ga jim zavidali še zgodnji Beatli. Sledi Police Station, ki bi si lahko zaslužila naziv najbolj dodelane skladbe na plošči, na kateri zopet blesti Kiedis. Kitica na Even you Brutus zveni kot kak nafunkiran Eminem, Meet me at the Corner pa je skladba, kjer se sliši Frusciantejev duh. Ploščo zaključi karibski Dance, Dance za še zadnje pozibavanje z boki.

Frusciantejev prvi odhod sredi turneje Blood Sugar Sex Magik je bil zaradi težavnega naslednika Navarra in Kiedesovih vnovičnih problemov z mamili težak čas za skupino, ki je rezultiral v precej povprečni plošči One Hot Minute.

Petnajst let kasneje na I’m With You teh problemov ni več. Bend črpa iz pozitivizma, plošča pa zveni tako igrivo in nadebudno, kot da jo snemajo dvajsetletni novinci na sceni.

Vsa čast Johnu Fruscianteju za vse, kar je pridodal Peppersom, vendar ga neobremenjen poslušalec in izkušen RHCP gurman na novi plošči ne bo prav nič pogrešal. Navsezadnje bo pravi poznavalec vedel, da sta Anthony Kiedis in Flea duhovno jedro Peppersov.

+4/5