Filed under: bhc, Jaka | Značke: days are forgotten, kasabian, Led Zeppelin, oasis, radiohead, switchblade smiles, velociraptor
Pred kratkim je svojo četrto ploščo z naslovom Velociraptor! izdala angleška skupina Kasabian. Fantičem iz Leicestershira je širšo glasbeno prepoznavnost prinesla tretja plošča West Ryder Pauper Lunatic Asylum, ki se je potegovala za prestižno Mercuryjevo nagrado, revija Q jo je razglasila za album leta, skupina pa je leta 2010 prav tako prejela nagrado Brit za najboljšo skupino leta.
Novi plošček še dodatno utrjuje pozicijo teh glasbenih posebnežev, saj gradi na svojem predhodniku in ga, po temeljitem poslušanju, tudi nadgrajuje. Kasabian nikoli niso spadali med tipično indie srenjo, saj so preveč mešali različne glasbene stile, da bi se dali kar tako vkalupiti. Tudi pevec premore nadpovprečno mero karizme (lahko rečemo tudi posluha?) za skupine 21. stoletja in tako spominja na bolj klasično samozavestne rok frontmane prejšnjega stoletja. Nič čudnega, da so se mentalno in poslovno povsem spajdašili z zdaj že razpadlimi Oasisi, ki so v Kasabian očitno videli svoje bad-boy naslednike.
Glasba na Velociraptor!, kot rečeno, niha stilsko pa tudi razpoloženjsko, skupini pa se vidi, da je zelo odprta za vse možne ideje.
Na trenutke zvenijo kot zgodnejši Radiohead na OK Computer (La Fee Verte). Zelo poslušljiv singel Days Are Forgotten na kitici gode kot mehkejši Rage Against the Machine rap, vmesno manično vokalno zavijanje spominja na Led Zeppelin, refren pa se odpre v najboljši melodično rokerski duši. Začetna skladba plošče Let’s Roll Just Like We Used To zveni zelo vintage, na kitici kot Rolling Stones, refren pa v spomin prikliče Johna Lennona.
Goodbye Kiss je še en presežek, gre za nežnejšo in bolj kompaktno pop-rockersko skladbo s sladkim refrenom. Če gre pri omenjenih skladbah lahko potegnemo rdečo nit, pa ta popolnoma izgine, ko prilezemo do še enega singla Switchblade Smiles, ki zveni popolnoma drugače – elektronska navdahnjena kitica zveni, kot da bi skupina Prodigy dobila v roke rokerske inštrumente, medtem ko refren zopet zveni tipično Kasabiansko eterično, v stilu Thoma Yorka and Jimmyja Paigea.
Pod črto gre za zelo kvaliteten glasbeni izdelek, ki bo še zlasti všeč tistim, ki imajo radi malce drugačen rock, mešanje starinskega in novega.
4/5
Filed under: Uncategorized
Izbira singlov je lahko včasih zelo čudna stvar. Prvi in drugi singel Brick by brick ter Don’t sit down cause I’ve moved your chair z najnovejše, četrte plošče Britancev Arctic Monkeys dokazujeta to tezo, saj sta napovedovala precej dolgočasno in brezidejno izdajo.
A poslušanje plošče v celoti razkriva povsem drugačno sliko. Arctic Monkeys so po tretji plošči Humbug, ki jo je po vseh kriterijih preveč zaznamoval puščavniški producent Josh Homme (Queens of the Stone Age, Them Crooked Vultures), izdali svojo najboljšo ploščo do sedaj. Zagotovo ne bo tako odmevna kot prva, ki je definirala žanr 21. stoletja, a v glasbenem smislu ponuja dodelane in melodično zaključene celote, ki odpravljajo danes že rahlo zvodenelo in zasramovano oznako Indie.
Zrelostni izpit, ki kaže, da Arctic Monkeys niso več indie smrkavci, saj črpajo navdih pri Beatlih in drugi britanski glasbeni renesansi, brit-popu. Nič prelomnega, tudi nič pretirano žurerskega, zgolj 12 sladko melanholičnih pesmi, ki jih boste lahko poslušali od začetka do konca ter pri tem ne boste čutili potrebe po preskakovanju slabih komadov. In to je v glasbeni dobi, ki ji vlada singelska mentaliteta, veliko.
4/5
BHC Blog 