Filed under: Jaka | Značke: bhc, bobnarji backvokalisti, bobni, foo fighters, kings of leon, pearl jam
Pop glasba brez dobrih spremljevalnih vokalov nikoli ni obstajala. Pri rokovskih skupinah pa spremljevalni vokal ni vedno veljal za zapoved, še zlasti če je na čelu paradiral karizmatični frontman.
Na slovenski rokovski sceni spremljevalnih vokalov ravno na zaslišiš pogosto – Siddharta, Dan D, Big Foot Mama – top trio, pa vsi brez pravega backvokalista v živo – na ploščah za harmonije sicer že poskrbijo, a se v živo dostikrat zdi, da nekaj zmanjka. Zmanjka tista terca, širina, ki jo slišiš (ali pa si jo) pri U2, RHCP, Oasis, pa celo pri hujših nažigačih kot so System of a Down.
Pri BHC sem po izdaji prve plošče začel veliko bolj razmišljati o samem petju, melodijah in od takrat naprej skorajda ni več refrena, kjer ne bi pel zraven – dostikrat so moje bobnarske dolžnosti potisnjene globoko v podzavest in se na zavestni ravni veliko bolj posvečam petju.
Nekako smo navajeni kitaristov, da dopolnjujejo petje vokalista, toda tudi med bobnarji najdemo izjemne primerke. Naj tale zapis služi kot nekakšna oda bobnarjem backvokalistom – v rok analih je Roger Taylor (Queen) verjetno zapisan kot največji, a osredotočil sem bom na tiste, ki so danes v ospredju.
1. mesto : Zmagovalec sliši na ime Nathan Followill (Kings of Leon). Če imaš v bendu poleg fenomenalnega pevca še takšnega backvokalista, je vse drugo brezpredmetno.
2. mesto: Taylor Hawkings (Foo Fighters). Vokalno morda rahlo zaostaja za zgornjim tekmecem, a to nadoknadi z boljšimi bobnarskimi triki. Skupaj je izjemen paket – eden boljših rok bobnarjev na sceni, petje mu še dodatno zvišuje vrednost.
3. mesto Matt Cameron (Soundgarden, Pearl Jam). Ne le izjemen bobnar, temveč tudi backvokalist in avtor glasbe, med drugim skladbe na spodnjem posnetku.
Pa še BHC pokušina
Filed under: Jaka | Značke: bloc party, four, kele, nova plošča, octopus, recenzija
Že prvih nekaj sekund uvodne So he begins to lie jasno najavi, da se Bloc Party po tretji eksperimentalni plošči Intimacy vračajo nazaj h kitarskemu zvoku, ki jih je s prvencem Silent Alarm izstrelil med najbolj zaželene indie skupine. 
Kljub zatočišču preverjenega kitarskega recepta pa je vseeno čutiti določene premike na še neslišana področja. Bobni zvenijo polno in mastno, prav nič škatlasto, kot so zveneli morda na prejšnji ploščah, kitare pa so zlobne (na trenutke že kar metalsko navdahnjene) in moderne, a še vedno narejene na nekonvencionalen Bloc Party-jevski način, medtem ko basist kitarske linije še vedno dopolnjuje s čudaškimi harmonijami in posega po zanj značilnem »stop« igranju.
Bloc Party nikoli niso bili preveč zabavljaška indie skupina, ta plošča pa je naredila še dodaten korak v temačnejšo, molovsko ulico. Gre za album, ki se
bo skozi leta izkazal kot drugi najboljši, takoj za prvencem Silent Alarm. Rdeče niti ne manjka, skladbe, kot se reče v žargonu, stojijo, oboževalci pa bodo verjetno pogrešali inovativnejše bobne, ki so zaznamovali vse dozdajšnje plošče, na trenutke pa se morda občuti preveč pevčevega stokanja in pačenja na mikrofonu, a je pač treba vzeti v zakup, da Kele nikoli ni bil tipičen rock vokalist.
3,5/5
Filed under: bhc, Hefe, Jaka, Jernej, saso | Značke: bhc, flamenko, koš spominov, nov videospot, nova skladba, nočna omama
Frišen komad, frišen videospot.
BHC Blog 