Filed under: bhc, Hefe, Jaka, Jernej, saso | Značke: bhc, flamenko, koš spominov, nov videospot, nova skladba, nočna omama
Frišen komad, frišen videospot.
Filed under: bhc, Jaka | Značke: bhc, bloc party, borut perše, celebrity lookalikes, crossfire, dmp, jaka darovec, moveknowledgement, muse, radiohead, rage against the machine, The Doors, the strokes
Podobnosti med zvezdniki – trivialna, a vedno zanimiva tema. Na ameriški pop sceni zadnja leta najbolj izstopa podobnost na relaciji Chad Smith (bobnar RHCPeppersov) in Will Ferrell (eden vodilnih hollywoodskih komedijantov 21. stoletja – Anchorman, Talladega Night, Blades of Glory …)
Razmišljal sem: kaj pa, če bi pobrskal po svoji možganski knjigi obrazov (pravilni prevod žal ni FACEBOOK, ha) in poiskal podobnosti med obrazi, ki se pojavljalo na obči dolenjski glasbeni sceni in tistimi svetovno znanimi facami.
Rezultati vas bodo naravnost osupnili!! Let the games begin –
1. Začnimo s svetovno znanim kitaristom, članom legendarne skupine BHC Borutom Peršetom. Naključna podobnost z enim najbolj karizmatičnih pevcev vseh časov Jimom Morrisonom (The Doors)? I don’t think so.
2. Uroš Weinberger (kitarist izvrstnih dolenjcev po duši Moveknowledgement) in frontman legendarnih Rage Against the Machine Zach de la Rocha. Separated at birth?
3. Dobro nam gre. Naprej. Basist novomeških hit-makerjev DMP Tomaž Koncilija in, pazi zdaj, še en basist, tale iz vrst rockovskih prvoborcev 21. stoletja, benda Muse, Christopher Wolstenholme.
4. Jaka Šuln sicer ni glasbenik, je pa kot fotograf zelo dejaven na glasbeni sceni – ne pozabimo povedati, da je pomagal tudi pri nastanku našega aktualnega spota. Našel sem mu par! Kitarski mastermind pri svetovnoznanih alt-rockerjih Radiohead, Jonny Greenwood. Podobna na las. (pun intended)
5. Pevec in kitarist novomeških vžigalcev najstniških src, benda Crossfire, Gregor Strasbergar ter frontman največjega newyorškega rock izvoza preteklega desetletja, skupine the Strokes, Julian Casablancas. Kot jajce jajcu.
6. Nenazadnje pridem na vrsto še sam – da ne bo kdo rekel, da si sebe pa nisem privoščil. Torej, v levem kotu Jaka Darovec, v desnem pa prav tako bobnar, ta daje ritem malo bolj renomirani skupini Bloc Party, sliši pa na ime Matt Tong.
Zdaj pa še vi – kje so podobnosti največje? Poznate še kak podoben primer?
Filed under: bhc, Jaka | Značke: a joyful noise, beth ditto, gossip, lgbt, music for men, recenzija plošče, rick rubin
Četrta plošča Music for Men je leta 2009 skupino Gossip izstrelila na zemljevid najpriljubljenejših skupin novega tisočletja. Izjemno poslušljiva zmes punk ostrine in disko kiča, ki jo je mojstrsko produciral eden in edini Rick Rubin. Po treh letih je na police prišel najnovejši izdelek te LGBT trojke, A Joyful Noise, ki ga je napovedal singel Perfect World. Ikonična pevka Beth Ditto je v vmesnem času izdala samostojni EP, ki je izvrgel dva izjemna dance komada, še zlasti izstopa I wrote the book. Plošča skupine Gossip očitno nadaljuje tam, kjer je Beth Ditto končala s svojim samostojnim projektom. Na njej tako ne boste slišali praktično nobenih kitar, akustični zvok bobnov so nadomestili elektronski sempli. Popoln minimalizem, v katerem izstopa nezgrešljivi Dittin glas, toda kot celota ne ustvari dodane vrednosti. Glasba in zvok sta preveč spolirana, predvidljiva in brezidejna, kreativnih zasukov, ki bi poslušalca presentili, je malo, besedila pa so prazna in (pre)polna floskul. Pod črto bi lahko rekli, da Gossip sicer odkrivajo za njih nova glasbena področja, ki pa so v širšem smislu žal že premočno raziskana in predvidljiva.
2,5/5
Ker je komentar prve finalne oddaje X-faktor doživel nadpovprečen odziv in branje na našemu blogu, bom sledil načelu »Ne menjaj konja, ki zmaguje« Sicer ne vem čisto točno, kaj to pomeni, ker sem bil v rani mladosti na konjskih dirkah v Šentjerneju samo enkrat, tako da na tej točki zaključujem s konjskimi pregovori.
Torej.
Če sem v prvi oddaji kritiziral delo žirije, moram mnenje malo spremeniti. Kar sem opazil sam, so očitno opazili tudi producenti in zatežili žiriji, naj začne malo bolj strokovno in artikulirano utemljevati, zakaj je nekdo dober in zakaj ne. Z drugimi besedami, v prvi oddaji so bili vsi oh-in-sploh super, v naslednjih oddajah pa so tekmovalcem že začeli malo moriti. Kljub temu pa je še vedno prevelik razkorak med tem, kako nekaterim tekmovalcem pridigajo, nekatere pa neutemeljeno hvalijo, čeprav si to ne zaslužijo. Uranjek je v svojih komentarjih »rokerski« (pa si pod tem razlagajte, kar si pač želite), Damjanovič se je popravil, Jadranka pa je edina, ki si zasluži prime-time termin na TV. Čeprav bom zdaj zvenel kot kak gejevski modni oblikovalec – naj mi Gačanovič ne zameri – moram iskreno priznat, da so Jadrankini stylingi kul.
Geneza tekmovalcev:
Demetra – prva oddaja fenomenalno (favoritka), druga oddaja podpovprečno, v tretji oddaji so ji dali peti italijansko pesem, kar je tako, kot da bi dal Oliverju Dragojeviču in dalmatinskim klapam peti Galebi se karaju i ribari na moru. Pa včeraj? Poletna noč…hm…ne bom rekel, da je bila slaba, vendar me enostavno ni prepričala. Vse bolj se kaže specifičnost njenega glasu – kar paše njenemu stilu, odpoje super, kar pa ji ne leži, odpoje zelo zelo povprečno.
Ajda – Prva oddaja fiasko, v drugi se je s Pink popravila, tretja oddaja je bila tudi kul, tale »Na soncu« pa je zelo težko ocenit, ker je šlo za najlažjo pesem večera, ki bi jo znal ob akustični kitari dostojno zapet povprečen srednješolec ob taborniškem ognju ali v portoroškem kempu.
Matija – fejst dečko, ki pa glasovno žal težko konkurira ostalim. Njegova uvrstitev naprej je rahlo presenečenje.
In & Out – v tretji oddaji so bili najboljši – tudi fanovska baza je široka. Tole včeraj glasovno ni bilo ravno prva liga, je pa bilo zanimivo. Mislim, da bodo prišli v finale.
Ana – iz oddaje v oddaje dokazuje, da je glasovno neprekosljiva. Tist Sweet Child O’mine ji ni delal usluge, saj ga je odpela v konjski maniri, danes pa je Neisho zadela 100%, čeprav sem bil zelo skeptičen nad izbiro komada. Včeraj je v repasažu (ulala, veslaški izraz) prišla v naslednji krog, bojim pa se, da bo od včeraj naprej redno ena izmed kandidatk, ki bo morala peti rešilno pesem. Grda je bila manipulacija tistih posnetkov iz preteklega tedna, ki jo kaže, kako preklinja in zopet ne j.e.b.e. sistema. Naj bo sram ekipo Pop TV-ja, ker nalašč ustvarja slabo podobo.
Last but not least…
Alma – reva boga, že dvakrat do sedaj nominirana v izločilni boj, kjer pa vedno znova dokaže svoje kvalitete. Če sem čisto iskren, menim, da je ravno ona tista, ki bi si po štirih krogih najbolj zaslužila zmago. Morda na prvi pogled ne premore simpatičnosti Demetre in Ajde, vendar jo ima kamera rada, dokazala pa je, da je takoj za Ano najboljši vokal te oddaje. V vseh štirih oddajah je bila pevsko skoraj brezhibna, danes izjemna. Na določenih delih je celo presegla original. Iz glavne outsiderke se je, vsaj pri meni, spremenila v glavno favoritinjo za končno zmago.
Zaključek: Ajda šla ven, rahlo presenečenje. Naslednja za odstrel bosta po vsej verjetnosti Matija in Ana, finale pa bi bil v tem trenutku: Demetra, Alma, In & Out.
…da si malo opomorete po tem brezveznem flancanju…
Blood sugar sucker fish in my dish, how many pieces do you wish?
Filed under: bhc, Jaka | Značke: born to die, example, lana del rey, nova plošča, playing in the shadows, recenzija plošče, the mars volta
LANA DEL REY – Born to Die
Glasba kot taka ni slaba, vendar že po prvem precej atmosferičnem in solidnem komadu Born to Die (drugi singel plošče) pride shizofrena streznitev v komadu Off to the Races, ki se sliši kot začetniški rnb/hiphop. Plošča ima svetle trenutke, vendar zmanjka rdeče niti, Lana pa izpade kot lepa (resda delno do pretežno) plastična punčka, ki je še nedavno pela sladke pop pesmi, potem pa je čez noč zamenjala ploščo, začela stokati v mikrofon in igrati fatalko, saj so tako odločili bogati ljudje na založbi. Paket je privlačen, vendar ne nosi kvalitete kake Adele ali Florence and the Machine.
3/5
EXAMPLE – Playing in the Shadows
Dance glasba je novi rock. Če mladina že ne posluša harmonike, posluša štanc, kar dobro izkoriščajo Guetta in podobni, ki pa, roko na srce, servirajo tisto, kar je slavni, verjetno najbolj znani švicarski glasbenik (evah!), DJ Bobo, serviral že v devetdesetih. Tunc tunc ter melodični štiriakordni del v refrenu.
Sredi te dance manije je pred pol leta ploščo Playing in the Shadows izdal angleški izvajalec EXAMPLE. Glasbena podlaga je dance, pomešana z občasnim drumnbassom in dubstepom, vokali pa se gibljejo med rapanjem in melodičnim petjem. Nikoli ni slabo, če se elektronska glasba zgleduje po kompaktnih »rock« vzorcih, Example pa je med glasbenimi inspiracijami večkrat omenjal Nirvano, kar lahko rezultira zgolj v nečem zelo okusnem.
Plošče ima zelo dober tempo, malo slabih momentov in jo priporočam tudi tistim, ki se ne deklarijajo za klasične ljubitelje elektronske glasbe, saj bodo prijetno presenečeni.
4/5
THE MARS VOLTA – Noctourniquet
The Mars Volta je ta teden izdala čisto sveže ploščo. Fani smo si obliznili prste (ušesa?) in se spustili na zvokovno odisejado. In kaj prinese ta zvokovni trip? Težko bi dejali, da jim je zmanjkalo glasbenih idej, saj zopet odkrivajo nova glasbena obzorja (tokrat nekaj več elektronike), vendar kaj hitro zaboli dejstvo, da gre za precej eksperimentalno in neposlušljivo zadevo. V intervjujih lansko leto so zatrjevali, da se vračajo k osnovnemu zvoku (to naj bi vključevalo bolj konvencionalne ritme, melodije in vokalne linije), vendar te trditve ne držijo vode, saj se Cedric še vedno pogosto giblje v vokalnih višavah, ki jih spet ne bo mogel zadeti na nobenem koncertu, bobnarski ritmi so neparni in nelogični, kitare pa oponašajo brenčanje čebel.
Ne morem prezreti dejstva, da za ritem pri Volti skrbi že tretji bobnar (peti, če štejemo turnejske rošade), Deantoni Parks, ki je Lopezov sodelavec iz njegovega solo projekta in vrhunski bobnar, toda zvok bobnov na plošči je preveč zadušen, stvar tudi ne groova tako kot bi lahko.
Prvi bobnar Jon Theodore je glasbi Mars Volta vdihnil tisti Led-Zep touch, drugi bobnar Thomas Pridgen je groove zamenjal za izvenzemeljsko hitrost in tehniko, Parks pa očitno črpa v eksperimentalnih vodah in tako počasi ubija zadnje »igrive« in plesne ritmične primesi, ki jih je Volta sicer že tako ali tako izgubljala z vsako ploščo naprej od začetka.
Treba je poudariti, da je skupina svoj zvok zgradila na zapuščini hardcore benda At The Drive In. Uspešno so zmešali hardcore/punk, dub in ambientalno glasbo, ki so jo na drugi plošči zajetno zabelili še z latino vzorci. Če je četrta plošča v svojem nastopaštvu zašla v slepo ulico, so pravo pot zopet našli na »umirjenem« petem albumu, ki je dokazal, da je skupina še vedno izjemno kreativna, v formi ter da zna ustvariti glasbo, ki jo lahko posluša tudi še kdo drug kot Gospod Progresivec in Eksperimentalec. Aktualna šesta plošča zopet dela ovinek v neznano in se v celotni zgodovini skupine verjetno ne bo uvrstila v predalček presežkov, temveč v tisti prostor vmes.
3/5
Filed under: bhc, Hefe, Jaka, Jernej, saso, Uri | Značke: bhc, debela lunica, matic oblak, pot do sonca, savant, uradni videospot
Dočakali smo naš drugi videospot! Poglejte, nasmejte se, delite naprej, komentirajte!
Režija: Matic Oblak
Fotografija: Savant.si
Scenarij: Matic Oblak in BHC
Filed under: bhc, Hefe, Jaka, Jernej, saso | Značke: bhc, bistrica ob sotli, debela lunica, januar 2012, klub metulj, koncertni video, mc bistrica ob sotli
Sobotni koncert v Bistrici ob Solti (Klub Metulj) je bil the best. Prilegamo koncertni posnetek skladbe, ki bo zelo zelo v kratkem dobila podobo uradnega spota. Stay tuned!
Filed under: bhc | Značke: acqua gassata, bhc, koncert, lokalpatriot, novo mesto, pot do sonca, promocija, video
Koncertni video s promocije plošče v novomeškem Lokalpatriotu.
\m/
Filed under: bhc, Jaka | Značke: days are forgotten, kasabian, Led Zeppelin, oasis, radiohead, switchblade smiles, velociraptor
Pred kratkim je svojo četrto ploščo z naslovom Velociraptor! izdala angleška skupina Kasabian. Fantičem iz Leicestershira je širšo glasbeno prepoznavnost prinesla tretja plošča West Ryder Pauper Lunatic Asylum, ki se je potegovala za prestižno Mercuryjevo nagrado, revija Q jo je razglasila za album leta, skupina pa je leta 2010 prav tako prejela nagrado Brit za najboljšo skupino leta.
Novi plošček še dodatno utrjuje pozicijo teh glasbenih posebnežev, saj gradi na svojem predhodniku in ga, po temeljitem poslušanju, tudi nadgrajuje. Kasabian nikoli niso spadali med tipično indie srenjo, saj so preveč mešali različne glasbene stile, da bi se dali kar tako vkalupiti. Tudi pevec premore nadpovprečno mero karizme (lahko rečemo tudi posluha?) za skupine 21. stoletja in tako spominja na bolj klasično samozavestne rok frontmane prejšnjega stoletja. Nič čudnega, da so se mentalno in poslovno povsem spajdašili z zdaj že razpadlimi Oasisi, ki so v Kasabian očitno videli svoje bad-boy naslednike.
Glasba na Velociraptor!, kot rečeno, niha stilsko pa tudi razpoloženjsko, skupini pa se vidi, da je zelo odprta za vse možne ideje.
Na trenutke zvenijo kot zgodnejši Radiohead na OK Computer (La Fee Verte). Zelo poslušljiv singel Days Are Forgotten na kitici gode kot mehkejši Rage Against the Machine rap, vmesno manično vokalno zavijanje spominja na Led Zeppelin, refren pa se odpre v najboljši melodično rokerski duši. Začetna skladba plošče Let’s Roll Just Like We Used To zveni zelo vintage, na kitici kot Rolling Stones, refren pa v spomin prikliče Johna Lennona.
Goodbye Kiss je še en presežek, gre za nežnejšo in bolj kompaktno pop-rockersko skladbo s sladkim refrenom. Če gre pri omenjenih skladbah lahko potegnemo rdečo nit, pa ta popolnoma izgine, ko prilezemo do še enega singla Switchblade Smiles, ki zveni popolnoma drugače – elektronska navdahnjena kitica zveni, kot da bi skupina Prodigy dobila v roke rokerske inštrumente, medtem ko refren zopet zveni tipično Kasabiansko eterično, v stilu Thoma Yorka and Jimmyja Paigea.
Pod črto gre za zelo kvaliteten glasbeni izdelek, ki bo še zlasti všeč tistim, ki imajo radi malce drugačen rock, mešanje starinskega in novega.
4/5
Filed under: bhc, Hefe, Jaka, Jernej, Uri | Značke: 2011, bhc, jezdeci, pot do sonca, singel
Promo spot za prvi singel z nove plošče Jezdeci
BHC Blog 