Filed under: Jaka | Značke: bhc, gangnam style, glasbeni okus, jugo, modrijani, rock, siddharta
O okusih se ne razpravlja. Tako pravijo. Toda, kaj je okus? Nekaj prirojenega, morda privzgojenega? Verjetno oboje, sam pa bi dodal, da je okus predvsem tudi nekaj negovanega in aktivno pridobljenega. Saj veste – da vam bosta Shakespeare ali pa klasična glasba sploh lahko kdajkoli postala všeč, boste morali pred tem prebrati kakih 50 odtenkov sive in prisluhniti Romani Kranjčan. Šele potem se boste lahko po lestvici glasbeno-umetniških doživetij in okusov povzpeli kako stopnico višje.
V tem kontekstu bi se ozrl na sodobni glasbeni okus Slovencev. V zadnjih letih se je pri nas namreč razpasla fascinacija nad narodno-zabavno glasbo. Beseda razpasla je še kako točna, saj ta glasbena zvrst izhaja iz podalpskih pašnikov. Še deset let nazaj so harmoniko poslušali in nategovali tazadnji kmetavzarji, danes pa komajda osnovnošolci s starši že veselo hitijo po harmonike, srednješolke pa postanejo vse mokre, ko se v Podgorje odpravijo na veselico, kjer igrajo glasbeni superzvezdniki Modrijani ali Gadi. Nenazadnje, slovenska fešta ni fešta, če na koncu še tak metalec v na pol tekočem agregatnem stanju ne zapoje V dolini tihi. Slovenski DNK.
V novomeškem mladinskem klubu, ki že od svojega nastanka sestavlja – za ta okoliš – nadpovprečni glasbeni program, na koncertih neuveljavljenih, a večinoma zelo kvalitetnih in inovativnih, bendih mladine praktično več ni. In naj poudarim – velika večina tovrstnih dogodkov je brezplačnih! Brezplačnih! Kje je mladina, kje so srednješolci, študentarija? Ni jih. Nabijajo aplikacije na novih mobilcih, stojijo v vrsti za novi Iphone, pritožujejo se, da nikjer nič ne dogaja, ko pa Modrijani oznanijo koncert v Golovcu, pa tečejo po karte (ki niso prav nič poceni), kot da gre za zadnjo turnejo Rolling Stonesov.
RAZLOGI – IDOLI
Vsaka generacija mladostnikov ne rabi zgolj glasbenikov. Rabi idole. Takšne, s katerimi se lahko poistoveti. Zadnji glasbeni idoli pri nas so (bili) skupina Siddharta. Mladi fantje, ki so na prelomu tisočletja s svojevrstno različico rock glasbe postopoma osvojili vse, kar se je dalo osvojiti. In to že praktično jeseni 2003 na Plečnikovem stadionu. Ne bom rekel, da je šla njihova pot od tod samo navzdol, sploh ne, a njihov prime-time se je takrat iztekel. Ker so se tega zavedali tudi glasbeni uredniki na RTV, so se trudili iskati nove idole in jih našli v lokalnih prvoborcih Dan D. Ti so bili takrat še predvsem in zgolj dolenjski glasbeni fenomen. Spomnim se koncerta, mislim, da je bilo leta 2004 ali 2005, ko smo takrat z glasbeno skupino SkyLab igrali pred Dan D na zaključnem koncertu glasbenega festivala v Žalcu. Med njihovim nastopom koncertni šotor niti ni bil prazen, a so bili najbližji obiskovalci od odra oddaljeni vsaj 30 metrov in zmerno do pretežno nezainteresirani. Da stvar ne bi bila videti tako klavrno, se nas je tistih nekaj Dolenjcev zbralo pred odrom in tako vsaj za silo podprlo bend.
Kako se zgodba nadaljuje, veste. Dan D so na medijskih krilih predvsem nacionalnega radia postali glasbena skupina številka 1. Povsem upravičeno, saj jim kvalitete, tako glasbene kot lirične, nikoli ne bi mogel nihče očitati. Čeprav so postali izjemno priljubljeni, pa ne bi mogel reči, da so postali bend, v katerih bi mladina videla svoje idole. Njihova glasba je narejena (brez kakršne koli vrednostne sodbe) za univerzalen okus, kar pomeni, da imajo prav gotovo veliko poslušalcev tudi med babicami, srednjo generacijo in tistimi, ki v osnovi ne poslušajo uporniške kitarske glasbe. In ravno v tem grmu tiči zajec. Da bi postali pravi idoli, jim manjka nekaj ostrine, jeze, pozerstva, in morda tudi energije. Vse to je krasilo Siddharto. In še ena velika razlika je med tema bendoma. Siddhartini fantje, sploh Tomi, so bili tudi vizualni magnet. Nujna sestavina. Glavni akterji današnje slovenske rock ponudbe, vključno z Dan D, Mi2, Big Foot Mama, so 40- ali več letniki, čigar posterji prav gotovo ne krasijo sten mladinskih sob. Jih pač ne. Če si drznem potegniti vzporednico med Dan D in Kings of Leon, gre – malce posplošeno – v glasbenem smislu za podobne izvajalce s to razliko, da imajo Američani zaradi starosti in videza pri mladostnikih, predvsem pa mladostnicah, precej večji kapital. Bolje predstavljajo zvok neke generacije.
Saj veste, če bi imeli ljudje samo ušesa, Jan Plestenjak ne bi bil najbolj zaželen slovenski pop izvajalec.
A novim idolom je težko in pravzaprav niti nimajo priložnosti vzkliti. Praktično še edini radio, ki podpira novo glasbeno produkcijo, je Val202.
Vmes pa so komercialni radii. Ti imajo največjo bazo poslušalcev, vrtijo pa samo »najboljšo glasbo«, »hite iz 80-ih«, njihovi seznami predvajanj pa so sestavljeni iz 100 pesmi, ki se ponavljajo vsak dan, vsak teden, vsak mesec.
IN KAJ ZDAJ?
Tako je poslušalstvo obsojeno na zadnje hite z ameriške scene, občasno zimzeleno slovensko ali jugo-rock popevko in pa po pomoti kakšno »nenevarno«, medlo, brezidejno in brezjajčno (pop) rock skladbo novega izvajalca. Takšna namreč mora biti, ker če bi bila preveč drzna in nova, bi to poslušalca morda prestrašilo (bav-bav), ta pa bi zamenjal radijsko postajo in, hop, takoj bo manj sponzorskega denarja. Da pa je ironija še večja, je moral ta izvajalec za predvajanje svoje nove skladbe radijski postaji plačati nekaj sto evrov.
V takšnih okoliščinah ni čudno, da je slovenskemu glasbenemu okusu potekel rok. Tako kot na marsikaterem področju v naši ljubi državi tudi v glasbi ni nobene vizije in strategije za prihodnost, vsi se oklepajo samo starih, preživetih in prežvečenih idej oz. hitov. Menda je bilo včasih pač vse bolje, očitno tudi glasba. To miselnost z lahkoto povzamem s tisto psihološko teorijo, ki pravi, da je nostalgija zgolj nesposobnost soočanja s kruto sedanjostjo. Na drugi strani sta kreativnost in novost, ki pa se dušita in sčasoma tudi (samo)zadušita zaradi mnogoterih dejavnikov, predvsem pa (ne)posluha (takšnega ali drugačnega) okolice. V družbi, kjer se samo še peščica mladine navdušuje nad rock glasbo, pa tudi ta jo v večini primerov definira z obiskom koncerta skupine, ki igra zimzelene (jugo) rock priredbe (kao glasba njihove mladosti, čeprav so v času ranjke Juge še skakali iz levega v desnega), ne preseneča, da so Modrijani trenutno največja slovenska glasbena skupina, glasba pa se enači s hopa-cupa harmoniko, Sanjao sam moju ružicu in Gangnam Style.
Filed under: Jaka | Značke: brian molko, loud like love, placebo, recenzija plošče, too many friends
Uvodna Loud like Love je udarna, a (tudi za Placebo) preveč enostavna in lajnasta, v Scene of the Crime, ki postreže z malo več eksperimentiranja, Brian Molko na plano vrže ves tisti teenage angst, ki ga je naredil prepoznavnega na obči rock sceni. Too Many Friends je logični singel, lepa, a malce otožna melodija in besedilo, ki se dotika novodobnega medmrežnega prijateljstva. Hold On To Me je balada, v kateri je Molko doživljajsko zopet (malo preveč) ekspresiven, v Rob the Bank nas nagovori, naj oropamo vse premožnejše banke (NLB seveda ni omenjen, ker notri ni nič denarja, sami pufi), potem pa naj se ljubimo (»make love«). Zanimiva kombinacija, a vseeno ena močnejših skladb plošče. V A Million Little Pieces prvi glas zasedbe končno »smiri doživljaj«, zazveni uravnoteženo in nenaporno, Exit Wounds ponudi perspektivno elektro kitico, a se ne razvije v kaj bolj zanimivega, plošček pa se do konca nadaljuje v podobnem tonu.
Pod črto gre za izdelek, ki se v samcatem elementu ne more kosati z izvrstnim predhodnikom in verjetno najboljšim izdelkom skupine, Battle For The Sun, ki je ponudil bombastičnost, energijo in melodijo. Povedano drugače, Loud like Love ni slaba, a vseeno precej povprečna rock plošča, ki ne ponudi izrazitega hita, prav tako ničesar novega. Čakamo na naslednjo izdajo.
Ocena 3/5
Filed under: Jaka | Značke: andaluzija, cordoba, granada, sevilla, valencia, španija
Andalusia and Valencia in pictures. August 2012.
Filed under: Jaka | Značke: 2nd law, madness, muse, panic station, Queen, recenzija plošče
Muse z novo ploščo dokazujejo več stvari. Prva je ta, da brezčasnih, udarnih rokerskih skladb, kot so Time is running out, Plug in, baby ali Stockholm Syndrome, ki so jih postavile na rokerski piedestal 21. stoletja, ne znajo, ne zmorejo ali preprosto ne želijo več ustvarjati. Druga stvar je ta, da je bila njihova četrta plošča Black Holes and Revelations očitno zadnja plošča z repom in glavo, tretja resnica pa je ta – te se je najbolj za bati – da se v svoji neskončni bombastičnosti počasi približujejo tisti točki, ko bodo kmalu postali karikatura samih sebe, balonček v ustih petletnega otroka, ki se bo od prevelike veličine vsak čas razpočil.
Pred nami je progresivna plošča 13 skladb, ki zvenijo, če lahko malo pretiravam, kot da jih je posnelo 13 glasbenih skupin. Supremacy zveni kot še ena bondovska skladba (le kdaj jim bodo zaupali naslovno pesem?), Survival (uradna himna letošnjih OI v Londonu) je tako udarna in apokaliptična, da je že kar smešna, Madness (drugi singel) pa je njeno totalno nasprotje s svojim minimalističnim sintetizirajočim zvokom ter vokalnim aranžmajem in kitarskim solom, ki se sicer lepo pokloni velikima vzornikoma skupine Muse, Freddieju Mercuryju in Brianu Mayu. Nekaj queenovskega vsebuje tudi pesem Explorers, kaj so mislili, ko so dobro nastavljeno balado Follow me ter Unsustainable preoblekli v dubstep, pa je verjetno jasno samo njim. 
Kdor bo dobro prefiltriral to zvočno megalomanijo in besedila o teorijah zarote, bo ugotovil, da Muse pravzaprav najbolje zvenijo, ko so iskreni, bodisi v ljubezenski Big Freeze, ki zveni kot U2 iz osemdesetih, ali v Save me, presežku plošče, v kateri se ob prečudoviti glasbeni spremljavi o svojih alkoholnih demonih preteklosti izpoje drugi glas zasedbe, basist Chris Wolstenholme. Eden vrhuncev plošče je tudi ne preveč resna Panic Station, nekakšen nafunkiran power-pop s pridihom 80ih, ki malo spomni na njihov veliki groovy hit Supermassive Black Hole.
Muse vsekakor še ni zmanjkalo kreativne energije, čeravno je ta malce bolj razpršena kot včasih. Slišati je tudi, da se zabavajo in da se z leti krepi njihov tipični britanski smisel za humor, saj takšne plošče ne bi izdala skupina, ki bi se jemala preveč resno. Izdelek je daleč od presežka, a enako daleč od tega, da bi ga proglasili za slabega.
+3/5
Filed under: Jaka | Značke: bhc, bobnarji backvokalisti, bobni, foo fighters, kings of leon, pearl jam
Pop glasba brez dobrih spremljevalnih vokalov nikoli ni obstajala. Pri rokovskih skupinah pa spremljevalni vokal ni vedno veljal za zapoved, še zlasti če je na čelu paradiral karizmatični frontman.
Na slovenski rokovski sceni spremljevalnih vokalov ravno na zaslišiš pogosto – Siddharta, Dan D, Big Foot Mama – top trio, pa vsi brez pravega backvokalista v živo – na ploščah za harmonije sicer že poskrbijo, a se v živo dostikrat zdi, da nekaj zmanjka. Zmanjka tista terca, širina, ki jo slišiš (ali pa si jo) pri U2, RHCP, Oasis, pa celo pri hujših nažigačih kot so System of a Down.
Pri BHC sem po izdaji prve plošče začel veliko bolj razmišljati o samem petju, melodijah in od takrat naprej skorajda ni več refrena, kjer ne bi pel zraven – dostikrat so moje bobnarske dolžnosti potisnjene globoko v podzavest in se na zavestni ravni veliko bolj posvečam petju.
Nekako smo navajeni kitaristov, da dopolnjujejo petje vokalista, toda tudi med bobnarji najdemo izjemne primerke. Naj tale zapis služi kot nekakšna oda bobnarjem backvokalistom – v rok analih je Roger Taylor (Queen) verjetno zapisan kot največji, a osredotočil sem bom na tiste, ki so danes v ospredju.
1. mesto : Zmagovalec sliši na ime Nathan Followill (Kings of Leon). Če imaš v bendu poleg fenomenalnega pevca še takšnega backvokalista, je vse drugo brezpredmetno.
2. mesto: Taylor Hawkings (Foo Fighters). Vokalno morda rahlo zaostaja za zgornjim tekmecem, a to nadoknadi z boljšimi bobnarskimi triki. Skupaj je izjemen paket – eden boljših rok bobnarjev na sceni, petje mu še dodatno zvišuje vrednost.
3. mesto Matt Cameron (Soundgarden, Pearl Jam). Ne le izjemen bobnar, temveč tudi backvokalist in avtor glasbe, med drugim skladbe na spodnjem posnetku.
Pa še BHC pokušina
Filed under: Jaka | Značke: bloc party, four, kele, nova plošča, octopus, recenzija
Že prvih nekaj sekund uvodne So he begins to lie jasno najavi, da se Bloc Party po tretji eksperimentalni plošči Intimacy vračajo nazaj h kitarskemu zvoku, ki jih je s prvencem Silent Alarm izstrelil med najbolj zaželene indie skupine. 
Kljub zatočišču preverjenega kitarskega recepta pa je vseeno čutiti določene premike na še neslišana področja. Bobni zvenijo polno in mastno, prav nič škatlasto, kot so zveneli morda na prejšnji ploščah, kitare pa so zlobne (na trenutke že kar metalsko navdahnjene) in moderne, a še vedno narejene na nekonvencionalen Bloc Party-jevski način, medtem ko basist kitarske linije še vedno dopolnjuje s čudaškimi harmonijami in posega po zanj značilnem »stop« igranju.
Bloc Party nikoli niso bili preveč zabavljaška indie skupina, ta plošča pa je naredila še dodaten korak v temačnejšo, molovsko ulico. Gre za album, ki se
bo skozi leta izkazal kot drugi najboljši, takoj za prvencem Silent Alarm. Rdeče niti ne manjka, skladbe, kot se reče v žargonu, stojijo, oboževalci pa bodo verjetno pogrešali inovativnejše bobne, ki so zaznamovali vse dozdajšnje plošče, na trenutke pa se morda občuti preveč pevčevega stokanja in pačenja na mikrofonu, a je pač treba vzeti v zakup, da Kele nikoli ni bil tipičen rock vokalist.
3,5/5
Filed under: bhc, Hefe, Jaka, Jernej, saso | Značke: bhc, flamenko, koš spominov, nov videospot, nova skladba, nočna omama
Frišen komad, frišen videospot.
Filed under: bhc, Jaka | Značke: bhc, bloc party, borut perše, celebrity lookalikes, crossfire, dmp, jaka darovec, moveknowledgement, muse, radiohead, rage against the machine, The Doors, the strokes
Podobnosti med zvezdniki – trivialna, a vedno zanimiva tema. Na ameriški pop sceni zadnja leta najbolj izstopa podobnost na relaciji Chad Smith (bobnar RHCPeppersov) in Will Ferrell (eden vodilnih hollywoodskih komedijantov 21. stoletja – Anchorman, Talladega Night, Blades of Glory …)
Razmišljal sem: kaj pa, če bi pobrskal po svoji možganski knjigi obrazov (pravilni prevod žal ni FACEBOOK, ha) in poiskal podobnosti med obrazi, ki se pojavljalo na obči dolenjski glasbeni sceni in tistimi svetovno znanimi facami.
Rezultati vas bodo naravnost osupnili!! Let the games begin –
1. Začnimo s svetovno znanim kitaristom, članom legendarne skupine BHC Borutom Peršetom. Naključna podobnost z enim najbolj karizmatičnih pevcev vseh časov Jimom Morrisonom (The Doors)? I don’t think so.
2. Uroš Weinberger (kitarist izvrstnih dolenjcev po duši Moveknowledgement) in frontman legendarnih Rage Against the Machine Zach de la Rocha. Separated at birth?
3. Dobro nam gre. Naprej. Basist novomeških hit-makerjev DMP Tomaž Koncilija in, pazi zdaj, še en basist, tale iz vrst rockovskih prvoborcev 21. stoletja, benda Muse, Christopher Wolstenholme.
4. Jaka Šuln sicer ni glasbenik, je pa kot fotograf zelo dejaven na glasbeni sceni – ne pozabimo povedati, da je pomagal tudi pri nastanku našega aktualnega spota. Našel sem mu par! Kitarski mastermind pri svetovnoznanih alt-rockerjih Radiohead, Jonny Greenwood. Podobna na las. (pun intended)
5. Pevec in kitarist novomeških vžigalcev najstniških src, benda Crossfire, Gregor Strasbergar ter frontman največjega newyorškega rock izvoza preteklega desetletja, skupine the Strokes, Julian Casablancas. Kot jajce jajcu.
6. Nenazadnje pridem na vrsto še sam – da ne bo kdo rekel, da si sebe pa nisem privoščil. Torej, v levem kotu Jaka Darovec, v desnem pa prav tako bobnar, ta daje ritem malo bolj renomirani skupini Bloc Party, sliši pa na ime Matt Tong.
Zdaj pa še vi – kje so podobnosti največje? Poznate še kak podoben primer?
Filed under: bhc, Jaka | Značke: a joyful noise, beth ditto, gossip, lgbt, music for men, recenzija plošče, rick rubin
Četrta plošča Music for Men je leta 2009 skupino Gossip izstrelila na zemljevid najpriljubljenejših skupin novega tisočletja. Izjemno poslušljiva zmes punk ostrine in disko kiča, ki jo je mojstrsko produciral eden in edini Rick Rubin. Po treh letih je na police prišel najnovejši izdelek te LGBT trojke, A Joyful Noise, ki ga je napovedal singel Perfect World. Ikonična pevka Beth Ditto je v vmesnem času izdala samostojni EP, ki je izvrgel dva izjemna dance komada, še zlasti izstopa I wrote the book. Plošča skupine Gossip očitno nadaljuje tam, kjer je Beth Ditto končala s svojim samostojnim projektom. Na njej tako ne boste slišali praktično nobenih kitar, akustični zvok bobnov so nadomestili elektronski sempli. Popoln minimalizem, v katerem izstopa nezgrešljivi Dittin glas, toda kot celota ne ustvari dodane vrednosti. Glasba in zvok sta preveč spolirana, predvidljiva in brezidejna, kreativnih zasukov, ki bi poslušalca presentili, je malo, besedila pa so prazna in (pre)polna floskul. Pod črto bi lahko rekli, da Gossip sicer odkrivajo za njih nova glasbena področja, ki pa so v širšem smislu žal že premočno raziskana in predvidljiva.
2,5/5
Ker je komentar prve finalne oddaje X-faktor doživel nadpovprečen odziv in branje na našemu blogu, bom sledil načelu »Ne menjaj konja, ki zmaguje« Sicer ne vem čisto točno, kaj to pomeni, ker sem bil v rani mladosti na konjskih dirkah v Šentjerneju samo enkrat, tako da na tej točki zaključujem s konjskimi pregovori.
Torej.
Če sem v prvi oddaji kritiziral delo žirije, moram mnenje malo spremeniti. Kar sem opazil sam, so očitno opazili tudi producenti in zatežili žiriji, naj začne malo bolj strokovno in artikulirano utemljevati, zakaj je nekdo dober in zakaj ne. Z drugimi besedami, v prvi oddaji so bili vsi oh-in-sploh super, v naslednjih oddajah pa so tekmovalcem že začeli malo moriti. Kljub temu pa je še vedno prevelik razkorak med tem, kako nekaterim tekmovalcem pridigajo, nekatere pa neutemeljeno hvalijo, čeprav si to ne zaslužijo. Uranjek je v svojih komentarjih »rokerski« (pa si pod tem razlagajte, kar si pač želite), Damjanovič se je popravil, Jadranka pa je edina, ki si zasluži prime-time termin na TV. Čeprav bom zdaj zvenel kot kak gejevski modni oblikovalec – naj mi Gačanovič ne zameri – moram iskreno priznat, da so Jadrankini stylingi kul.
Geneza tekmovalcev:
Demetra – prva oddaja fenomenalno (favoritka), druga oddaja podpovprečno, v tretji oddaji so ji dali peti italijansko pesem, kar je tako, kot da bi dal Oliverju Dragojeviču in dalmatinskim klapam peti Galebi se karaju i ribari na moru. Pa včeraj? Poletna noč…hm…ne bom rekel, da je bila slaba, vendar me enostavno ni prepričala. Vse bolj se kaže specifičnost njenega glasu – kar paše njenemu stilu, odpoje super, kar pa ji ne leži, odpoje zelo zelo povprečno.
Ajda – Prva oddaja fiasko, v drugi se je s Pink popravila, tretja oddaja je bila tudi kul, tale »Na soncu« pa je zelo težko ocenit, ker je šlo za najlažjo pesem večera, ki bi jo znal ob akustični kitari dostojno zapet povprečen srednješolec ob taborniškem ognju ali v portoroškem kempu.
Matija – fejst dečko, ki pa glasovno žal težko konkurira ostalim. Njegova uvrstitev naprej je rahlo presenečenje.
In & Out – v tretji oddaji so bili najboljši – tudi fanovska baza je široka. Tole včeraj glasovno ni bilo ravno prva liga, je pa bilo zanimivo. Mislim, da bodo prišli v finale.
Ana – iz oddaje v oddaje dokazuje, da je glasovno neprekosljiva. Tist Sweet Child O’mine ji ni delal usluge, saj ga je odpela v konjski maniri, danes pa je Neisho zadela 100%, čeprav sem bil zelo skeptičen nad izbiro komada. Včeraj je v repasažu (ulala, veslaški izraz) prišla v naslednji krog, bojim pa se, da bo od včeraj naprej redno ena izmed kandidatk, ki bo morala peti rešilno pesem. Grda je bila manipulacija tistih posnetkov iz preteklega tedna, ki jo kaže, kako preklinja in zopet ne j.e.b.e. sistema. Naj bo sram ekipo Pop TV-ja, ker nalašč ustvarja slabo podobo.
Last but not least…
Alma – reva boga, že dvakrat do sedaj nominirana v izločilni boj, kjer pa vedno znova dokaže svoje kvalitete. Če sem čisto iskren, menim, da je ravno ona tista, ki bi si po štirih krogih najbolj zaslužila zmago. Morda na prvi pogled ne premore simpatičnosti Demetre in Ajde, vendar jo ima kamera rada, dokazala pa je, da je takoj za Ano najboljši vokal te oddaje. V vseh štirih oddajah je bila pevsko skoraj brezhibna, danes izjemna. Na določenih delih je celo presegla original. Iz glavne outsiderke se je, vsaj pri meni, spremenila v glavno favoritinjo za končno zmago.
Zaključek: Ajda šla ven, rahlo presenečenje. Naslednja za odstrel bosta po vsej verjetnosti Matija in Ana, finale pa bi bil v tem trenutku: Demetra, Alma, In & Out.
…da si malo opomorete po tem brezveznem flancanju…
Blood sugar sucker fish in my dish, how many pieces do you wish?
BHC Blog 