BHC Blog


X Faktor – prva finalna oddaja – komentar
14/05/2012, 22:03
Filed under: Jaka | Značke: , , , , ,

Včasih smo na tem blogu pokomentirali kako aktualno zadevo. S tem prispekov se vračamo v dobre stare čase. Sledi komentar prve oddaje X Faktor. (Vsaka ima svojega).

Image

1. Jadranka je totalno čustveno nezrela in se obnaša kot 15-letnica.

2. Damjan(ovič) je hotel bit nek tough mofo od začetka, mislil sem, da je tip vsaj malo artikuliran, vendar je videt, da skupaj s 3. Uranjekom (overrated, nekako ga v njegovi menedžerski sluzavosti ne prebavljam) ne bi skupaj spacala za 2 pri slovenščini v 9. razredu OŠ. Mater, še Lucienne lani je znala tvorit kej več kot “fantastično ali izvrstno x100”, “svaka čast” in neke trapaste enostavčne povedi.

Pod črto je bil včeraj tole pevsko precejšen fiasko. Ne vem, rekel bi, da smo Slovenci na talent šovih očitno prehitro spoznali Majo Keuc, ki je vokalno (pa še kako drugače) precej brezhibna in v primerjavi z njo zgleda vse amateur hour.

Kar je bilo še hujše, je seveda izbira komadov. Mislim, pa ta folk v žiriji res ne pozna nič glasbe, al kaj?

You oughta know za Ajdo?? Komad, kot je rekla Jadranka, sploh nima pravega tona, na katerega bi se lahko uprl, gre v bistvu za neko pripovedno kitico, ki tudi sporočilno (razjarjenost neke ženske, razočarane nad tipi) ne paše 16-letnici. To, da je bila intonančno mimo kot noč, so slišali tudi gluhi.

Komadi za skupine so bile prav tako kiks – mater, kje so kakšne klasike od Boyzone, Spice Girls in podobna jajca. Mislim, ne dajat skupinam neke Guette za pet, kjer ni nobenega pravega petja. Ja, se pa strinjam s komentarjem enega žiranta. Swagice so res pele, kot da so bile v soboto v disku. Toda tam je muzka naglas in LAHKO tako poješ, ker te noben ne sliši.

Jadranka ga je isto pihnila s tem Gašperjem in Killersi. Naj mu da nek ameriški radio-friendly rock za pet (kake Nickelback), pa bo. Ne vem, model mi enostavno že od začetka ne sede. Ne rečem, da ne poje dobro, vendar tako bolestno vnaša neke svoje interpretacije vsako klinčevo možno sekundo, da je tečen kot drek (Are we human – uauauaua – or are we dancer? — jiejeeeaaa — My sign is vital — uooouoouo —- my hands are cold.) Mater!

Alma je pela kul, vendar bila lesena in prestrašena. Prav je, da je prišla naprej, da malo zgradi samozavest.

Čeprav je bil Matija v zbrani konkurenci (gledano izključno tehnično vokalno) v slabši polovici tekmovalcev, je bil v včerajšni beri nadpovprečen. Naj pride daleč.

In & Out so res zgledali kot nekakšna penetracija na odru. Naj si snamejo tista trapasta očala (mater, maškare so že zdavnaj mimo, tale stil bo pa tudi ponovno izumrl, če se bo tako izkoriščal) in se nehajo obnašat (tudi oni) kot da so v soboto v diskaču al pa na kaki guys only žurki.

Ana Soklič je profi, vendar ji bo karakter preprečil zmago.

Zmagala bo Demetra. Štima vse – simpatična (včeraj so jo še prav po seksi napravili), zna pet, s kamero je koketirala kot Sharon Stone, pa je stara 15 let! Skratka, celotni paket štima in v tem trenutku nima konkurence. Duffy ji je pisana kožo in zmaga ji ne more uidet, razen če ji bo “strokovna” žirija podtaknila kako kukavičje jajce v obliki komada, ki ji ne paše.

Howk.



Beograd v slikah in zvoku
08/04/2012, 12:13
Filed under: Jaka | Značke: , , , , , , , ,

Iz februarskega obiska zasneženega Beograda.



Recenzije: Lana Del Rey, Example, The Mars Volta

LANA DEL REY – Born to Die

Glasba kot taka ni slaba, vendar že po prvem precej atmosferičnem in solidnem komadu Born to Die (drugi singel plošče) pride shizofrena streznitev v komadu Off to the Races, ki se sliši kot začetniški rnb/hiphop. Plošča ima svetle trenutke, vendar zmanjka rdeče niti, Lana pa izpade kot lepa (resda delno do pretežno) plastična punčka, ki je še nedavno pela sladke pop pesmi, potem pa je čez noč zamenjala ploščo, začela stokati v mikrofon in igrati fatalko, saj so tako odločili bogati ljudje na založbi. Paket je privlačen, vendar ne nosi kvalitete kake Adele ali Florence and the Machine.

3/5

EXAMPLE – Playing in the Shadows

Dance glasba je novi rock. Če mladina že ne posluša harmonike, posluša štanc, kar dobro izkoriščajo Guetta in podobni, ki pa, roko na srce, servirajo tisto, kar je slavni, verjetno najbolj znani švicarski glasbenik (evah!), DJ Bobo, serviral že v devetdesetih. Tunc tunc ter melodični štiriakordni del v refrenu.

Sredi te dance manije je pred pol leta ploščo Playing in the Shadows izdal angleški izvajalec EXAMPLE. Glasbena podlaga je dance, pomešana z občasnim drumnbassom in dubstepom, vokali pa se gibljejo med rapanjem in melodičnim petjem. Nikoli ni slabo, če se elektronska glasba zgleduje po kompaktnih »rock« vzorcih, Example pa je med glasbenimi inspiracijami večkrat omenjal Nirvano, kar lahko rezultira zgolj v nečem zelo okusnem.

Plošče ima zelo dober tempo, malo slabih momentov in jo priporočam tudi tistim, ki se ne deklarijajo za klasične ljubitelje elektronske glasbe, saj bodo prijetno presenečeni.

4/5

THE MARS VOLTA – Noctourniquet

The Mars Volta je ta teden izdala čisto sveže ploščo. Fani smo si obliznili prste (ušesa?) in se spustili na zvokovno odisejado. In kaj prinese ta zvokovni trip? Težko bi dejali, da jim je zmanjkalo glasbenih idej, saj zopet odkrivajo nova glasbena obzorja (tokrat nekaj več elektronike), vendar kaj hitro zaboli dejstvo, da gre za precej eksperimentalno in neposlušljivo zadevo. V intervjujih lansko leto so zatrjevali, da se vračajo k osnovnemu zvoku (to naj bi vključevalo bolj konvencionalne ritme, melodije in vokalne linije), vendar te trditve ne držijo vode, saj se Cedric še vedno pogosto giblje v vokalnih višavah, ki jih spet ne bo mogel zadeti na nobenem koncertu, bobnarski ritmi so neparni in nelogični, kitare pa oponašajo brenčanje čebel.

Ne morem prezreti dejstva, da za ritem pri Volti skrbi že tretji bobnar (peti, če štejemo turnejske rošade), Deantoni Parks, ki je Lopezov sodelavec iz njegovega solo projekta in vrhunski bobnar, toda zvok bobnov na plošči je preveč zadušen, stvar tudi ne groova tako kot bi lahko.
Prvi bobnar Jon Theodore je glasbi Mars Volta vdihnil tisti Led-Zep touch, drugi bobnar Thomas Pridgen je groove zamenjal za izvenzemeljsko hitrost in tehniko, Parks pa očitno črpa v eksperimentalnih vodah in tako počasi ubija zadnje »igrive« in plesne ritmične primesi, ki jih je Volta sicer že tako ali tako izgubljala z vsako ploščo naprej od začetka.

Treba je poudariti, da je skupina svoj zvok zgradila na zapuščini hardcore benda At The Drive In. Uspešno so zmešali hardcore/punk, dub in ambientalno glasbo, ki so jo na drugi plošči zajetno zabelili še z latino vzorci. Če je četrta plošča v svojem nastopaštvu zašla v slepo ulico, so pravo pot zopet našli na »umirjenem« petem albumu, ki je dokazal, da je skupina še vedno izjemno kreativna, v formi ter da zna ustvariti glasbo, ki jo lahko posluša tudi še kdo drug kot Gospod Progresivec in Eksperimentalec. Aktualna šesta plošča zopet dela ovinek v neznano in se v celotni zgodovini skupine verjetno ne bo uvrstila v predalček presežkov, temveč v tisti prostor vmes.

3/5



Debela lunica – uradni videospot
08/02/2012, 12:10
Filed under: bhc, Hefe, Jaka, Jernej, saso, Uri | Značke: , , , , ,

Dočakali smo naš drugi videospot! Poglejte, nasmejte se, delite naprej, komentirajte!

Režija: Matic Oblak
Fotografija: Savant.si
Scenarij: Matic Oblak in BHC



Potopis: Belgija v desetih dneh (slike v videu)
05/02/2012, 14:16
Filed under: Jaka | Značke: , , , , , , ,

Ko beseda nanese na Belgijo, večina ljudi pomisli na Evropsko unijo in vrle politike v Bruslju, kmalu zatem pa se nizanje asociacij ustavi. Le malo jih ve, da tiho sosedo veliko bolj slavne in turistično obiskane Nizozemske zaznamujejo trije uradni jeziki, flamščina, francoščina in nemščina, ter gosta poselitev, saj na površini Slovenije in pol živi prek deset milijonov ljudi.

Statistika seveda ni tako privlačna kot dejstvo, da Belgijci proizvajajo najboljša in najmočnejša piva na svetu, vključno s slavnim trapistom, ki ga še danes polni tihi red cistercijanskih menihov. Dodajte k temu visok sloves izdelovanja čokolade, bojda najboljši ocvrti krompirček na svetu (kakšni Francozi, neki!) ter morske sadeže z bližnjega Severnega morja in gurman v vas bo prebavljal od zadovoljstva. Poleg kulinaričnih naslad Belgija obiskovalca nagradi s prekrasnimi srednjeveškimi mesti in bogato zgodovino, kar je bil tudi glavni povod za obisk te države.

Vse (belgijske) poti vodijo v Bruselj, francosko govorečo prestolnico in središče mednarodne politike, kjer se začenja desetdnevna odisejada. Mesto je prava multikulturna metropola, v kateri se še zlasti zrcali belgijska kolonialna preteklost. Izven zgodovinsko-turističnega centra se ti kaj kmalu zazdi, da si se znašel sredi kakšne srednjeafriške prestolnice. Središčna točka Bruslja je Grote Markt, nedvomno eden najlepših trgov na svetu. Obdan z mestno hišo, pozlačenimi cehovskimi palačami in ostalimi imenitnimi stavbami še posebno zažari v soju večernih luči, ko pridejo do izraza najlepše značilnosti gotske, renesančne in baročne arhitekture. Dobrih deset minut podzemne vožnje iz središča stoji najslavnejši mestni simbol Atomium, 102 metra visoka struktura, ki ponazarja molekulo železa. V bližini tega megalomanskega objekta se nahaja tudi rezidenca belgijskega kralja, kraljevi rastlinjaki in ogromen park, ki nudi prijetno zavetje pred mestnih vrvežem. Obisk Bruslja ni popoln brez sprehoda skozi EU četrt, kjer pa bolj kot stavba Evropskega parlamenta navdušuje naravoslovni muzej z zbirko tridesetih popolnoma celih okostij Iguanodonov, 13-metrskih dinozavrov.

Pol ure vožnje severno od Bruslja se nahaja prvi flamski biser Gent. To mesto, ki šteje približno toliko prebivalcev kot Ljubljana, je bilo v srednjem veku eno najbogatejših in najvplivnejših krajev stare celine. Zgodovinsko središče mesta, ki je hkrati največje za promet zaprto območje v Evropi, krasijo gotske cerkve in bogate trgovske hiše, zgrajene v poznosrednjeveškem slogu. Skozi staro mestno jedro tečejo ozki rečni kanali, ki v nočni svetlobi nastavljajo zrcalo vsej arhitekturni lepoti tega slikovitega mesta. Podnevi si lahko privoščite 50-minutno vožnjo s čolnom in glavne znamenitosti mesta spoznate še z vodne gladine. Umetniške duše se bodo v mestnih katedralah navduševale nad deli flamskih velemojstrov, zvečer pa si lahko prav vsak najde svoj prostor ob glavnem kanalu na ulici Korenlei, uživa ob pogledu na pravljično osvetljene stavbe in prisluhne mladi operni pevki, ki svoj nastop izvaja kar na plavajočem čolnu.

Pot po Belgiji se nadaljuje v Antwerpnu, drugem največjem belgijskem mestu. Antwerpen je bil v 16. stoletju središče zahodne Evrope in najbogatejše evropsko mesto, danes pa mu tempo narekujejo moda, umetnost in diamanti. Ravno zaradi slednjih je mesto dobilo naziv diamantna prestolnica, saj tu poteka kar 70 odstotkov svetovne trgovine s temi dragimi kamni. Zlobni jeziki bodo rekli, da so tam, kjer je dober biznis, tudi Judje in ne bodo se prav nič ušteli, saj tu živi največja ortodoksna skupnost Judov v Evropi. To živahno in multikulturno mesto še zlasti zaznamujeta drugo največje evropsko pristanišče in zvonik mogočne katedrale Naše Gospe, ki sega kar 123 metrov visoko. Notranjost cerkve hrani nekaj najimenitnejših primerkov flamske sakralne umetnosti, za umetniške sladokusce pa je zagotovo nujen obisk tudi Rubensove hiše in ateljeja.

Obisk Belgije ne bi bil popoln brez postanka v Bruggu. Zavoljo rečnih kanalov, številnih mostov in slikovite arhitekture je mesto dobilo naziv severne Benetke. Neposreden dostop do morja ter z njim povezana trgovina je Bruggu v srednjem veku prinesla silen vpliv in bogastvo. Idila je trajala vse do 16. stoletja, ko je trgovsko štafetno palico prevzel Antwerpen, Brugge pa je prizadela revščina in lakota. Toda ravno tej zgodovinski krivici smo lahko danes vsi občudovalci lepega hvaležni, saj je preprečila industrijski razvoj, mesto pa je posledično ohranilo svojo nedotaknjeno srednjeveško podobo. Ta zgodovinski šarm danes obiskovalca obdaja na vsakem koraku. Tako se nad mesto vsakodnevno zgrinjajo trume enodnevnih izletnikov, prav vsak pa si želi ta severnoevropski biser podoživeti ob vožnji s čolnom ali s konjsko vprego po labirintu kanalov in ulic. Čeprav je Brugge že sam po sebi nekakšen muzej na prostem, se lahko hkrati pohvali z izjemno muzejsko zbirko svetovno znanih flamskih primitivcev, pri katerih še zlasti izstopajo dela Jana Van Eycka, ki so prava paša za oči. Največja znamenitost mesta pa je nedvomno bazilika Svete Krvi, v kateri hranijo relikvijo Kristusove krvi, ki so jo v Brugge prinesli križarji s svojega drugega pohoda.

Potovanje po Belgiji se je zaokrožilo na obali Severnega morja, ki je od Brugga oddaljena zgolj 15 kilometrov. Središčna točka belgijske obale je Oostende, kjer si lahko kupite celodnevno vozovnico za najdaljšo tramvajsko progo na svetu, ta pa vas popelje vzdolž celotne, slabih 70 kilometrov dolge, belgijske obale. Na poti se tramvaj, ki vozi v razmaku desetih minut, ustavi kar sedemdesetkrat, tako da so možnost za vstopanje in izstopanje neomejene. Pa plaže? Kot nalašč za bosonoge sprehode, saj so povsem mivkaste. Toda kopanje bi svetoval le najpogumnejšim, saj je bila sredi avgusta temperatura zraka okoli 15 stopinj Celzija, pihalo pa je tako močno, da bi človek prej kot kopalke potreboval kapo. Raje si v zavetju obalne restavracije naročite lonec školjk, ocvrt krompirček in trapista ter uživajte ob pogledu na sončni zahod…



Toskana in Cinque Terre v slikah in zvoku
23/01/2012, 15:41
Filed under: Jaka | Značke: , , , , , , , , ,

Naj tokrat govorijo slike (pa tudi glasba!). Gre za kolaž fotografij, posnetih v Toskani avgusta 2010. Izlet toplo priporočam! 🙂



BHC – debela lunica – live video (MC Bistrica ob Sotli)

Sobotni koncert v Bistrici ob Solti (Klub Metulj) je bil the best. Prilegamo koncertni posnetek skladbe, ki bo zelo zelo v kratkem dobila podobo uradnega spota. Stay tuned!



BHC: Live and loud
07/11/2011, 20:13
Filed under: bhc | Značke: , , , , , , ,

Koncertni video s promocije plošče v novomeškem Lokalpatriotu.

Fotke s koncerta


Pritisni me nežno.

\m/



Recenzija: Kasabian – Velociraptor!

Pred kratkim je svojo četrto ploščo z naslovom Velociraptor! izdala angleška skupina Kasabian. Fantičem iz Leicestershira je širšo glasbeno prepoznavnost prinesla tretja plošča West Ryder Pauper Lunatic Asylum, ki se je potegovala za prestižno Mercuryjevo nagrado, revija Q jo je razglasila za album leta, skupina pa je leta 2010 prav tako prejela nagrado Brit za najboljšo skupino leta.

Novi plošček še dodatno utrjuje pozicijo teh glasbenih posebnežev, saj gradi na svojem predhodniku in ga, po temeljitem poslušanju, tudi nadgrajuje. Kasabian nikoli niso spadali med tipično indie srenjo, saj so preveč mešali različne glasbene stile, da bi se dali kar tako vkalupiti. Tudi pevec premore nadpovprečno mero karizme (lahko rečemo tudi posluha?) za skupine 21. stoletja in tako spominja na bolj klasično samozavestne rok frontmane prejšnjega stoletja. Nič čudnega, da so se mentalno in poslovno povsem spajdašili z zdaj že razpadlimi Oasisi, ki so v Kasabian očitno videli svoje bad-boy naslednike.

Glasba na Velociraptor!, kot rečeno, niha stilsko pa tudi razpoloženjsko, skupini pa se vidi, da je zelo odprta za vse možne ideje.

Na trenutke zvenijo kot zgodnejši Radiohead na OK Computer (La Fee Verte). Zelo poslušljiv singel Days Are Forgotten na kitici gode kot mehkejši Rage Against the Machine rap, vmesno manično vokalno zavijanje spominja na Led Zeppelin, refren pa se odpre v najboljši melodično rokerski duši. Začetna skladba plošče Let’s Roll Just Like We Used To zveni zelo vintage, na kitici kot Rolling Stones, refren pa v spomin prikliče Johna Lennona.

Goodbye Kiss je še en presežek, gre za nežnejšo in bolj kompaktno pop-rockersko skladbo s sladkim refrenom. Če gre pri omenjenih skladbah lahko potegnemo rdečo nit, pa ta popolnoma izgine, ko prilezemo do še enega singla Switchblade Smiles, ki zveni popolnoma drugače – elektronska navdahnjena kitica zveni, kot da bi skupina Prodigy dobila v roke rokerske inštrumente, medtem ko refren zopet zveni tipično Kasabiansko eterično, v stilu Thoma Yorka and Jimmyja Paigea.

Pod črto gre za zelo kvaliteten glasbeni izdelek, ki bo še zlasti všeč tistim, ki imajo radi malce drugačen rock, mešanje starinskega in novega.

4/5



Recenzija: Arctic Monkeys – suck it and see
04/10/2011, 21:11
Filed under: Uncategorized

Izbira singlov je lahko včasih zelo čudna stvar. Prvi in drugi singel Brick by brick ter Don’t sit down cause I’ve moved your chair z najnovejše, četrte plošče Britancev Arctic Monkeys dokazujeta to tezo, saj sta napovedovala precej dolgočasno in brezidejno izdajo.

A poslušanje plošče v celoti razkriva povsem drugačno sliko. Arctic Monkeys so po tretji plošči Humbug, ki jo je po vseh kriterijih preveč zaznamoval puščavniški producent Josh Homme (Queens of the Stone Age, Them Crooked Vultures), izdali svojo najboljšo ploščo do sedaj. Zagotovo ne bo tako odmevna kot prva, ki je definirala žanr 21. stoletja, a v glasbenem smislu ponuja dodelane in melodično zaključene celote, ki odpravljajo danes že rahlo zvodenelo in zasramovano oznako Indie.

Zrelostni izpit, ki kaže, da Arctic Monkeys niso več indie smrkavci, saj črpajo navdih pri Beatlih in drugi britanski glasbeni renesansi, brit-popu. Nič prelomnega, tudi nič pretirano žurerskega, zgolj 12 sladko melanholičnih pesmi, ki jih boste lahko poslušali od začetka do konca ter pri tem ne boste čutili potrebe po preskakovanju slabih komadov. In to je v glasbeni dobi, ki ji vlada singelska mentaliteta, veliko.

4/5