BHC Blog

O okusih se ne razpravlja. Tako pravijo. Toda, kaj je okus? Nekaj prirojenega, morda privzgojenega? Verjetno oboje, sam pa bi dodal, da je okus predvsem tudi nekaj negovanega in aktivno pridobljenega. Saj veste – da vam bosta Shakespeare ali pa klasična glasba sploh lahko kdajkoli postala všeč, boste morali pred tem prebrati kakih 50 odtenkov sive in prisluhniti Romani Kranjčan. Šele potem se boste lahko po lestvici glasbeno-umetniških doživetij in okusov povzpeli kako stopnico višje.

V tem kontekstu bi se ozrl na sodobni glasbeni okus Slovencev. V zadnjih letih se je pri nas namreč razpasla fascinacija nad narodno-zabavno glasbo. Beseda razpasla je še kako točna, saj ta glasbena zvrst izhaja iz podalpskih pašnikov. Še deset let nazaj so harmoniko poslušali in nategovali tazadnji kmetavzarji, danes pa komajda osnovnošolci s starši že veselo hitijo po harmonike, srednješolke pa postanejo vse mokre, ko se v Podgorje odpravijo na veselico, kjer igrajo glasbeni superzvezdniki Modrijani ali Gadi. Nenazadnje, slovenska fešta ni fešta, če na koncu še tak metalec v na pol tekočem agregatnem stanju ne zapoje V dolini tihi. Slovenski DNK.

V novomeškem mladinskem klubu, ki že od svojega nastanka sestavlja – za ta okoliš – nadpovprečni glasbeni program, na koncertih neuveljavljenih, a večinoma zelo kvalitetnih in inovativnih, bendih mladine praktično več ni. In naj poudarim – velika večina tovrstnih dogodkov je brezplačnih! Brezplačnih! Kje je mladina, kje so srednješolci, študentarija? Ni jih. Nabijajo aplikacije na novih mobilcih, stojijo v vrsti za novi Iphone, pritožujejo se, da nikjer nič ne dogaja, ko pa Modrijani oznanijo koncert v Golovcu, pa tečejo po karte (ki niso prav nič poceni), kot da gre za zadnjo turnejo Rolling Stonesov.

RAZLOGI – IDOLI

Vsaka generacija mladostnikov ne rabi zgolj glasbenikov. Rabi idole. Takšne, s katerimi se lahko poistoveti. Zadnji glasbeni idoli pri nas so (bili) skupina Siddharta. Mladi fantje, ki so na prelomu tisočletja s svojevrstno različico rock glasbe postopoma osvojili vse, kar se je dalo osvojiti. In to že praktično jeseni 2003 na Plečnikovem stadionu. Ne bom rekel, da je šla njihova pot od tod samo navzdol, sploh ne, a njihov prime-time se je takrat iztekel. Ker so se tega zavedali tudi glasbeni uredniki na RTV, so se trudili iskati nove idole in jih našli v lokalnih prvoborcih Dan D. Ti so bili takrat še predvsem in zgolj dolenjski glasbeni fenomen. Spomnim se koncerta, mislim, da je bilo leta 2004 ali 2005, ko smo takrat z glasbeno skupino SkyLab igrali pred Dan D na zaključnem koncertu glasbenega festivala v Žalcu. Med njihovim nastopom koncertni šotor niti ni bil prazen, a so bili najbližji obiskovalci od odra oddaljeni vsaj 30 metrov in zmerno do pretežno nezainteresirani. Da stvar ne bi bila videti tako klavrno, se nas je tistih nekaj Dolenjcev zbralo pred odrom in tako vsaj za silo podprlo bend.

Kako se zgodba nadaljuje, veste. Dan D so na medijskih krilih predvsem nacionalnega radia postali glasbena skupina številka 1. Povsem upravičeno, saj jim kvalitete, tako glasbene kot lirične, nikoli ne bi mogel nihče očitati. Čeprav so postali izjemno priljubljeni, pa ne bi mogel reči, da so postali bend, v katerih bi mladina videla svoje idole. Njihova glasba je narejena (brez kakršne koli vrednostne sodbe) za univerzalen okus,  kar pomeni, da imajo prav gotovo veliko poslušalcev tudi med babicami, srednjo generacijo in tistimi, ki v osnovi ne poslušajo uporniške kitarske glasbe. In ravno v tem grmu tiči zajec. Da bi postali pravi idoli, jim manjka nekaj ostrine, jeze, pozerstva, in morda tudi energije. Vse to je krasilo Siddharto. In še ena velika razlika je med tema bendoma. Siddhartini fantje, sploh Tomi, so bili tudi vizualni magnet. Nujna sestavina. Glavni akterji današnje slovenske rock ponudbe, vključno z Dan D, Mi2, Big Foot Mama, so 40-  ali več letniki, čigar posterji prav gotovo ne krasijo sten mladinskih sob. Jih pač ne. Če si drznem potegniti vzporednico med Dan D in Kings of Leon, gre – malce posplošeno – v glasbenem smislu za podobne izvajalce s to razliko, da imajo Američani zaradi starosti in videza pri mladostnikih, predvsem pa mladostnicah, precej večji kapital. Bolje predstavljajo zvok neke generacije.

Saj veste, če bi imeli ljudje samo ušesa, Jan Plestenjak ne bi bil najbolj zaželen slovenski pop izvajalec.

A novim idolom je težko in pravzaprav niti nimajo priložnosti vzkliti. Praktično še edini radio, ki podpira novo glasbeno produkcijo, je Val202.

Vmes pa so komercialni radii. Ti imajo največjo bazo poslušalcev, vrtijo pa samo »najboljšo glasbo«, »hite iz 80-ih«, njihovi seznami predvajanj pa so sestavljeni iz 100 pesmi, ki se ponavljajo vsak dan, vsak teden, vsak mesec.

IN KAJ ZDAJ?

Tako je poslušalstvo obsojeno na zadnje hite z ameriške scene, občasno zimzeleno slovensko ali jugo-rock popevko in pa po pomoti kakšno »nenevarno«, medlo, brezidejno in brezjajčno (pop) rock skladbo novega izvajalca. Takšna namreč mora biti, ker če bi bila preveč drzna in nova, bi to poslušalca morda prestrašilo (bav-bav), ta pa bi zamenjal radijsko postajo in, hop, takoj bo manj sponzorskega denarja. Da pa je ironija še večja, je moral ta izvajalec za predvajanje svoje nove skladbe radijski postaji plačati nekaj sto evrov.

V takšnih okoliščinah ni čudno, da je slovenskemu glasbenemu okusu potekel rok. Tako kot na marsikaterem področju v naši ljubi državi tudi v glasbi ni nobene vizije in strategije za prihodnost, vsi se oklepajo samo starih, preživetih in prežvečenih idej oz. hitov. Menda je bilo včasih pač vse bolje, očitno tudi glasba. To miselnost z lahkoto povzamem s tisto psihološko teorijo, ki pravi, da je nostalgija zgolj nesposobnost soočanja s kruto sedanjostjo. Na drugi strani sta kreativnost in novost, ki pa se dušita in sčasoma tudi (samo)zadušita zaradi mnogoterih dejavnikov, predvsem pa (ne)posluha (takšnega ali drugačnega) okolice. V družbi, kjer se samo še peščica mladine navdušuje nad rock glasbo, pa tudi ta jo v večini primerov definira z obiskom koncerta skupine, ki igra zimzelene (jugo) rock priredbe (kao glasba njihove mladosti, čeprav so v času ranjke Juge še skakali iz levega v desnega), ne preseneča, da so Modrijani trenutno največja slovenska glasbena skupina, glasba pa se enači s hopa-cupa harmoniko, Sanjao sam moju ružicu in Gangnam Style.