BHC Blog

Že prvih nekaj sekund uvodne So he begins to lie jasno najavi, da se Bloc Party po tretji eksperimentalni plošči Intimacy vračajo nazaj h kitarskemu zvoku, ki jih je s prvencem Silent Alarm izstrelil med najbolj zaželene indie skupine. 

Kljub zatočišču preverjenega kitarskega recepta pa je vseeno čutiti določene premike na še neslišana področja. Bobni zvenijo polno in mastno, prav nič škatlasto, kot so zveneli morda na prejšnji ploščah, kitare pa so zlobne (na trenutke že kar metalsko navdahnjene) in moderne, a še vedno narejene na nekonvencionalen Bloc Party-jevski način, medtem ko basist kitarske linije še vedno dopolnjuje s čudaškimi harmonijami in posega po zanj značilnem »stop« igranju.

Bloc Party nikoli niso bili preveč zabavljaška indie skupina, ta plošča pa je naredila še dodaten korak v temačnejšo, molovsko ulico. Gre za album, ki se
bo skozi leta izkazal kot drugi najboljši, takoj za prvencem Silent Alarm. Rdeče niti ne manjka, skladbe, kot se reče v žargonu, stojijo, oboževalci pa bodo verjetno pogrešali inovativnejše bobne, ki so zaznamovali vse dozdajšnje plošče, na trenutke pa se morda občuti preveč pevčevega stokanja in pačenja na mikrofonu, a je pač treba vzeti v zakup, da Kele nikoli ni bil tipičen rock vokalist.

3,5/5