Filed under: Jaka | Značke: bloc party, four, kele, nova plošča, octopus, recenzija
Že prvih nekaj sekund uvodne So he begins to lie jasno najavi, da se Bloc Party po tretji eksperimentalni plošči Intimacy vračajo nazaj h kitarskemu zvoku, ki jih je s prvencem Silent Alarm izstrelil med najbolj zaželene indie skupine. 
Kljub zatočišču preverjenega kitarskega recepta pa je vseeno čutiti določene premike na še neslišana področja. Bobni zvenijo polno in mastno, prav nič škatlasto, kot so zveneli morda na prejšnji ploščah, kitare pa so zlobne (na trenutke že kar metalsko navdahnjene) in moderne, a še vedno narejene na nekonvencionalen Bloc Party-jevski način, medtem ko basist kitarske linije še vedno dopolnjuje s čudaškimi harmonijami in posega po zanj značilnem »stop« igranju.
Bloc Party nikoli niso bili preveč zabavljaška indie skupina, ta plošča pa je naredila še dodaten korak v temačnejšo, molovsko ulico. Gre za album, ki se
bo skozi leta izkazal kot drugi najboljši, takoj za prvencem Silent Alarm. Rdeče niti ne manjka, skladbe, kot se reče v žargonu, stojijo, oboževalci pa bodo verjetno pogrešali inovativnejše bobne, ki so zaznamovali vse dozdajšnje plošče, na trenutke pa se morda občuti preveč pevčevega stokanja in pačenja na mikrofonu, a je pač treba vzeti v zakup, da Kele nikoli ni bil tipičen rock vokalist.
3,5/5
Filed under: bhc, Jaka | Značke: born to die, example, lana del rey, nova plošča, playing in the shadows, recenzija plošče, the mars volta
LANA DEL REY – Born to Die
Glasba kot taka ni slaba, vendar že po prvem precej atmosferičnem in solidnem komadu Born to Die (drugi singel plošče) pride shizofrena streznitev v komadu Off to the Races, ki se sliši kot začetniški rnb/hiphop. Plošča ima svetle trenutke, vendar zmanjka rdeče niti, Lana pa izpade kot lepa (resda delno do pretežno) plastična punčka, ki je še nedavno pela sladke pop pesmi, potem pa je čez noč zamenjala ploščo, začela stokati v mikrofon in igrati fatalko, saj so tako odločili bogati ljudje na založbi. Paket je privlačen, vendar ne nosi kvalitete kake Adele ali Florence and the Machine.
3/5
EXAMPLE – Playing in the Shadows
Dance glasba je novi rock. Če mladina že ne posluša harmonike, posluša štanc, kar dobro izkoriščajo Guetta in podobni, ki pa, roko na srce, servirajo tisto, kar je slavni, verjetno najbolj znani švicarski glasbenik (evah!), DJ Bobo, serviral že v devetdesetih. Tunc tunc ter melodični štiriakordni del v refrenu.
Sredi te dance manije je pred pol leta ploščo Playing in the Shadows izdal angleški izvajalec EXAMPLE. Glasbena podlaga je dance, pomešana z občasnim drumnbassom in dubstepom, vokali pa se gibljejo med rapanjem in melodičnim petjem. Nikoli ni slabo, če se elektronska glasba zgleduje po kompaktnih »rock« vzorcih, Example pa je med glasbenimi inspiracijami večkrat omenjal Nirvano, kar lahko rezultira zgolj v nečem zelo okusnem.
Plošče ima zelo dober tempo, malo slabih momentov in jo priporočam tudi tistim, ki se ne deklarijajo za klasične ljubitelje elektronske glasbe, saj bodo prijetno presenečeni.
4/5
THE MARS VOLTA – Noctourniquet
The Mars Volta je ta teden izdala čisto sveže ploščo. Fani smo si obliznili prste (ušesa?) in se spustili na zvokovno odisejado. In kaj prinese ta zvokovni trip? Težko bi dejali, da jim je zmanjkalo glasbenih idej, saj zopet odkrivajo nova glasbena obzorja (tokrat nekaj več elektronike), vendar kaj hitro zaboli dejstvo, da gre za precej eksperimentalno in neposlušljivo zadevo. V intervjujih lansko leto so zatrjevali, da se vračajo k osnovnemu zvoku (to naj bi vključevalo bolj konvencionalne ritme, melodije in vokalne linije), vendar te trditve ne držijo vode, saj se Cedric še vedno pogosto giblje v vokalnih višavah, ki jih spet ne bo mogel zadeti na nobenem koncertu, bobnarski ritmi so neparni in nelogični, kitare pa oponašajo brenčanje čebel.
Ne morem prezreti dejstva, da za ritem pri Volti skrbi že tretji bobnar (peti, če štejemo turnejske rošade), Deantoni Parks, ki je Lopezov sodelavec iz njegovega solo projekta in vrhunski bobnar, toda zvok bobnov na plošči je preveč zadušen, stvar tudi ne groova tako kot bi lahko.
Prvi bobnar Jon Theodore je glasbi Mars Volta vdihnil tisti Led-Zep touch, drugi bobnar Thomas Pridgen je groove zamenjal za izvenzemeljsko hitrost in tehniko, Parks pa očitno črpa v eksperimentalnih vodah in tako počasi ubija zadnje »igrive« in plesne ritmične primesi, ki jih je Volta sicer že tako ali tako izgubljala z vsako ploščo naprej od začetka.
Treba je poudariti, da je skupina svoj zvok zgradila na zapuščini hardcore benda At The Drive In. Uspešno so zmešali hardcore/punk, dub in ambientalno glasbo, ki so jo na drugi plošči zajetno zabelili še z latino vzorci. Če je četrta plošča v svojem nastopaštvu zašla v slepo ulico, so pravo pot zopet našli na »umirjenem« petem albumu, ki je dokazal, da je skupina še vedno izjemno kreativna, v formi ter da zna ustvariti glasbo, ki jo lahko posluša tudi še kdo drug kot Gospod Progresivec in Eksperimentalec. Aktualna šesta plošča zopet dela ovinek v neznano in se v celotni zgodovini skupine verjetno ne bo uvrstila v predalček presežkov, temveč v tisti prostor vmes.
3/5
Filed under: Jaka | Značke: frusciante, i'm with you, nova plošča, raindance maggie, recenzija, red hot chili peppers
RHCP še vedno ostajajo najbolj alternativen komercialen bend in najbolj komercialen alternativen bend.
Garažni noise uvod na Monarchy of Roses je neverjetneje plasiran kot namerna šala za vse One Hot Minute pesimiste, ki so potiho pričakovali vnovičen zaton kalifornijskih prvoborcev. Tudi bridge ponuja rahlo aluzijo na tistega v Coffee Shop, a diskorok refren, kjer novi kitarist Klinghoffer zasije tudi v vokalnem smislu, ter izjemen zaključek skladbe napovesta izvrstno ploščo.
Factory of Faith gre dokaj hitro v pozabo, še zlasti ker ji sledi vrhunec plošče Brendan’s Death Song, pesem, posvečena lastniku kluba, ki je skupini ponudil odskočno desko na glasbeni zemljevid sveta. Po Under the Bridge gotovo najboljša balada v opusu skupine. Melodično otožen refren ter ekspresivni, da ne rečem nasilno čustveni bobni v zaključku skladbe, se s Kiedisovo življenjsko linijo povežejo v pravo mojstrovino. Neparni ritem kitice Etiophie zveni zanimivo, vendar je zopet refren tisti, ki nosi dodano vrednost. Annie Wants a Baby, še ena relativno umirjena skladba, ki v spomin prikliče By The Way čase, je novi presežek plošče. Look Around z uvodnim riffom, ki spomni na Knock Me Down, odskoči zelo obetavno, vendar zvodeni v povprečnem refrenu.
Po večkratnem poslušanju tudi Raindance Maggie upraviči vlogo prvega singla, Did I Let You Know pa zveni eksotično, novo in sveže. Goodbye Hooray je prava rokerska bomba, ki deluje poživljajoče, če že ne rahlo živčno, Happiness Love Company pa RHCP prikaže v povsem novi luči, saj skladbo pelje melodična klavirska figura, refren pa je tako pozitiven in feel-good, da bi ga jim zavidali še zgodnji Beatli. Sledi Police Station, ki bi si lahko zaslužila naziv najbolj dodelane skladbe na plošči, na kateri zopet blesti Kiedis. Kitica na Even you Brutus zveni kot kak nafunkiran Eminem, Meet me at the Corner pa je skladba, kjer se sliši Frusciantejev duh. Ploščo zaključi karibski Dance, Dance za še zadnje pozibavanje z boki.
Frusciantejev prvi odhod sredi turneje Blood Sugar Sex Magik je bil zaradi težavnega naslednika Navarra in Kiedesovih vnovičnih problemov z mamili težak čas za skupino, ki je rezultiral v precej povprečni plošči One Hot Minute.
Petnajst let kasneje na I’m With You teh problemov ni več. Bend črpa iz pozitivizma, plošča pa zveni tako igrivo in nadebudno, kot da jo snemajo dvajsetletni novinci na sceni.
Vsa čast Johnu Fruscianteju za vse, kar je pridodal Peppersom, vendar ga neobremenjen poslušalec in izkušen RHCP gurman na novi plošči ne bo prav nič pogrešal. Navsezadnje bo pravi poznavalec vedel, da sta Anthony Kiedis in Flea duhovno jedro Peppersov.
+4/5
Placebo, londonska skupina, ki se na sceni pojavlja že 15 let, je pred nekaj dnevi izdala svoj šesti studijski izdelek Battle for The Sun. Revnejši za eksces in droge, ki so bile v preteklosti stalni spremljevalec skupine in so jim dajale naziv redkih preživelih bad-boyev na moderni fake rokerski sceni ter bogatejši za novo kalifornijsko okrepitev za bobni, Stevea Forresta, so izdali preklemano dober izdelek.
Kar po vrsti. Kitty Litter – izrazito kitarski komad z zapomljivim refrenom odpre ploščo. Sledi Ashtrey Heart, najbolj poslušljiva skladba plošče in nezgrešljivi singel v prihodnosti. Nadaljuje naslovna skladba, Battle for The Sun. Zelo inovativni bobni na kitici, ki se stopnjujejo v nekakšen marš in skladbo razvijejo v sijajen, epski in z godali obogaten refren v stilu Muse. For What It’s Worth – prvi singel s plošče, ki je do tega trenutka pravzaprav najbolj medel komad s plošče. Sledijo Devil in Details, Bright Light, Speak in Tongues, darkerski rock, ki proti koncu zopet postane zelo himničen. Never-Ending Why začne rahlo stonersko, kitica in refren pa sta zopet zelo všečna in udarna – zelo verjetn singel. Plošča po tej skladbi morda malo pade, velja omeniti še Come Undone, vendar še vedno pusti izjemen vtis.
Povzeto, plošča je definitivno najboljši in najkompaktnejši izdelek Placeba. Zagotovo bo všeč ljubiteljem malo temnejšega rocka, ki v glasbi iščejo glasne in močne kitare, melanholično melodičnost, epskost in nevsakdanji vokal. Izrazit kandidat za naj (alter) rock ploščo letošnjega leta.
4,5/5
Filed under: Jaka | Značke: dan d, google me zdej, jutranja, nova plošča, tokac, ure letenja za ekstravagantne ptice
Po štirih letih promoviranja izjemno uspešnega albuma Katere barve je tvoj dan so nam dolenjski, pa tudi občeslovenski rock prvaki postregli z najnovejšim izdelkom, ki sliši na ime Ure letenja za ekstravagantne ptice. Ni kaj, sliši se zelo ekstravagantno. Pa se kar zatopimo v bistvene komade plošče. 
Magično je skladba, ki odpre ploščo. Najverjetneje ne bo postala koncertna klasika, a gre za doživet in čustven komad, ki vleče vpliv od prijateljskega benda, Siddharte.
V hitrejšo prestavo nas postavi Moj Problem, za rock standarde kratek, sicer pa zelo všečen komad z enostavnim refrenom, ki služi svojemu namenu. Nadaljuje drugi singel s plošče Google me. Uvodni ritem tako kitare kot bobnov močno spomni na skladbo skupine The Clash – London Calling, kar pa skupini seveda ne gre šteti v slabo, saj Clashi konec koncev veljajo za eno najvplivnejših skupin v rock zgodovini. Refren gre hitro v uho, še zlasti izstopa drugi del, ki spomni na melodiko Beatlov. Nekaj angleškega je v tem komadu. (bi dejal Shakespeare)
Prvi singel s plošče Jutranja je naslednji. Pesem, ki v poskočno naravnavi upbeat kitici nastavi dobro podlago za refren, toda ravno slednji delno razočara, saj razigranost iz kitice zreducira na dokaj melanholično melodiko in ritem v refrenu.
Sirena je naslednji komad, ki odpravi z vsemi dvomi in jasno pokaže, da so Dan D od prejšnje plošče nedvomno konzumirali velike količine sodobnejše britanske glasbene ponudbe. Mešanica distorziranega efekta na vokalu, občasnega pevčevega falsetta ter dramatičnega zaključka, obogatenega z strings aranžmajem kar kriči ime benda Muse, ki je znan po mojstrskem združevanju vseh naštetih prvin.
San San (aluzija na skladbo skupine BHC?) ponudi nekaj težko pričakovanega nažiganja, uvodni ritem skladbe Halo spomni na komad Andraža Hribarja »Kaj mi delaš«. Kitica te skladbe je dokaj skrivnostna (značilnost cele plošče), refren pa ravno prav energičen. Love Song je naslednji. Gre za zelo prijeten komad, ki bo zagotovo postal eden izmed prihajajočih singlov, saj vsebuje izrazit komercialni potencial. Izpostavil bi še komad Čakamo. Orientalska kitica, ritualen ples in monumentalno dramatični refren »Čakamo, bolj resnični kot kadarkoli prej« sta perfektna kombinacija, vendar pa komad na sredi plošče nekako ne doseže svojega polnega efekta, saj bi s tem komadov morali bodisi zaključiti, ali pa še bolje, odpreti ploščo.
Edina prava kritika bi letela na samo liriko plošče. Naj sprva poudarim, da se je Tokac v preteklosti izkazal kot prodoren in nadarjen tekstopisec (v tem trenutku se morda spomnim besedila skladb Nočem več nazaj ali pa Ko hodiš nad oblaki), toda pri določenih besedilih nove plošče bi lahko bilo vloženo več truda in (samo)kritike. Naj izpostavim “mi corazon” v skladbi Halo. Tudi »Love song, sad song, daj povej mi, kok ljubezen stane« deluje tako, kot da v danem trenutku ni bilo pravega navdiha za iskanje slovenskih besed in je tako Tokac zastavil sporočilnost in smiselnost za ceno melodike. Tudi to je očitno davek, ki ga terja popularna glasba.
Povedano na kratko, Dan D so izdali zgoščenko, ki je kvalitetna, ki kaže napredek in ki zagotovo postavlja mejnik na širši slovenski sceni. Je pa tudi res, da je plošča zastavljena bolj umetniško, ali če želite, manj komercialno kot prejšnja in zahteva večkratno poslušanje. Skupina gradi na bogati komercialni dediščini prejšnje plošče, ima močan PR (vrsta jumbo plakatov v centru LJ, ki napovedujejo nov album), toda vseeno bodo morali poslušalci vložiti več truda, da bodo vzljubili nov izdelek.
Vsekakor bo zelo zanimivo spremljati odziv javnosti, upamo pa lahko samo to, da se bendu ne zgodi Neishin scenarij, ki se je komercialno proslavila s prvo ploščo, a zavoljo drugega bolj umetniškega albuma kar nekoliko odšla v pozabo.
Ocena 4/5
BHC Blog 