Filed under: Jaka | Značke: brian molko, loud like love, placebo, recenzija plošče, too many friends
Uvodna Loud like Love je udarna, a (tudi za Placebo) preveč enostavna in lajnasta, v Scene of the Crime, ki postreže z malo več eksperimentiranja, Brian Molko na plano vrže ves tisti teenage angst, ki ga je naredil prepoznavnega na obči rock sceni. Too Many Friends je logični singel, lepa, a malce otožna melodija in besedilo, ki se dotika novodobnega medmrežnega prijateljstva. Hold On To Me je balada, v kateri je Molko doživljajsko zopet (malo preveč) ekspresiven, v Rob the Bank nas nagovori, naj oropamo vse premožnejše banke (NLB seveda ni omenjen, ker notri ni nič denarja, sami pufi), potem pa naj se ljubimo (»make love«). Zanimiva kombinacija, a vseeno ena močnejših skladb plošče. V A Million Little Pieces prvi glas zasedbe končno »smiri doživljaj«, zazveni uravnoteženo in nenaporno, Exit Wounds ponudi perspektivno elektro kitico, a se ne razvije v kaj bolj zanimivega, plošček pa se do konca nadaljuje v podobnem tonu.
Pod črto gre za izdelek, ki se v samcatem elementu ne more kosati z izvrstnim predhodnikom in verjetno najboljšim izdelkom skupine, Battle For The Sun, ki je ponudil bombastičnost, energijo in melodijo. Povedano drugače, Loud like Love ni slaba, a vseeno precej povprečna rock plošča, ki ne ponudi izrazitega hita, prav tako ničesar novega. Čakamo na naslednjo izdajo.
Ocena 3/5
Filed under: Jaka | Značke: budimpešta, editors, glasbeni festival, manic street preachers, placebo, sziget 2009
Članek ni najbolj aktualen, a naj vseeno služi kot poziv vsem glasbenim zanesenjakom, kam naj se v prihodnje odpravijo na festivalsko porcijo glasbe in hkraten dopust.
Govorim o festivalu Sziget.
Več razlogov govori v prid festivala.
1. Festival dejansko poteka v Budimpešti, ki je hkrati ena izmed lepših, pa tudi cenovno ugodnejših, evropskih prestolnic. Zakaj to govorim? Kot mi je znano, so festivali po navadi posajeni sredi nekih prostranih, ravnih planjav (njiv, če hočete), daleč od kakršnekoli civilizacije. Na Szigetu si lahko greste dopoldan malo ogledati mesto, popoldna/zvečer se vrnete na otok, kjer se odvija festival.
2. Cena vstopnice za 6-dnevni festival. V predprodaji brez kampinga 120€, s kampingom vred 150€. Enodnevna karta 40€. Če v spomin prikličite ceno festivalski kart pri nas dodaten komentar verjetno ni potreben. Cena piva manj kot 2€, konkreten kos pice prav tako.
3. Festival je blizu, v Budimpešto z Ljubljane vozi veliko število zelo ugodnih vlakov (od 40-60€ za povratno karto)
4. Prizorišče poleg glasbenih odrov ponuja ogromno ponudbo pijač in hrane, je tudi neke vrste zabaviščni park, našli boste tudi stojnice z najrazličnejšo kramo, tajsko masažo, vse kar srce poželi praktično.
5. In nenazadnje, glasba. Na neštetih odrih in prizoriščih poskrbljeno za vse okuse (rock, metal, reggae, etno/world music, elektronika, jazz, hiphop itd)
Mene je najbolj prepričal sobotni britanski lineup, ko so na glavnem odru začeli Subways, trojček križanec med Nirvano in Oasis z eno izmed najbolj jiggy basistk v rocku,
za njimi post-punkovski kvartet Editors, nadaljevali so Klaxons, punk/rave atrakcija, potem valižanski klasični no-bullshit rockerji Manic Street Preachers, zaključili pa so letošnji MTV nagrajenci za najboljšo alt-rock ploščo leta Placebo, o katerih sem že pisal.
Če dodam še kaka konkretna letošnja imena – Faith No More, Prodigy, Lily Allen, Bloc Party, Pendulum, Snow Patrol, Offspring.
Naslednje leto ponovno.
Placebo, londonska skupina, ki se na sceni pojavlja že 15 let, je pred nekaj dnevi izdala svoj šesti studijski izdelek Battle for The Sun. Revnejši za eksces in droge, ki so bile v preteklosti stalni spremljevalec skupine in so jim dajale naziv redkih preživelih bad-boyev na moderni fake rokerski sceni ter bogatejši za novo kalifornijsko okrepitev za bobni, Stevea Forresta, so izdali preklemano dober izdelek.
Kar po vrsti. Kitty Litter – izrazito kitarski komad z zapomljivim refrenom odpre ploščo. Sledi Ashtrey Heart, najbolj poslušljiva skladba plošče in nezgrešljivi singel v prihodnosti. Nadaljuje naslovna skladba, Battle for The Sun. Zelo inovativni bobni na kitici, ki se stopnjujejo v nekakšen marš in skladbo razvijejo v sijajen, epski in z godali obogaten refren v stilu Muse. For What It’s Worth – prvi singel s plošče, ki je do tega trenutka pravzaprav najbolj medel komad s plošče. Sledijo Devil in Details, Bright Light, Speak in Tongues, darkerski rock, ki proti koncu zopet postane zelo himničen. Never-Ending Why začne rahlo stonersko, kitica in refren pa sta zopet zelo všečna in udarna – zelo verjetn singel. Plošča po tej skladbi morda malo pade, velja omeniti še Come Undone, vendar še vedno pusti izjemen vtis.
Povzeto, plošča je definitivno najboljši in najkompaktnejši izdelek Placeba. Zagotovo bo všeč ljubiteljem malo temnejšega rocka, ki v glasbi iščejo glasne in močne kitare, melanholično melodičnost, epskost in nevsakdanji vokal. Izrazit kandidat za naj (alter) rock ploščo letošnjega leta.
4,5/5
BHC Blog 