BHC Blog


CELEBRITY LOOKALIKES po Dolenjsko

Podobnosti med zvezdniki – trivialna, a vedno zanimiva tema. Na ameriški pop sceni zadnja leta najbolj izstopa podobnost na relaciji Chad Smith (bobnar RHCPeppersov) in Will Ferrell (eden vodilnih hollywoodskih komedijantov 21. stoletja – Anchorman, Talladega Night, Blades of Glory …)

Image

Razmišljal sem: kaj pa, če bi pobrskal po svoji možganski knjigi obrazov (pravilni prevod žal ni FACEBOOK, ha) in poiskal podobnosti med obrazi, ki se pojavljalo na obči dolenjski glasbeni sceni in tistimi svetovno znanimi facami.

Rezultati vas bodo naravnost osupnili!! Let the games begin – 

1. Začnimo s svetovno znanim kitaristom, članom legendarne skupine BHC Borutom Peršetom. Naključna podobnost z enim najbolj karizmatičnih pevcev vseh časov Jimom Morrisonom (The Doors)? I don’t think so.

ImageImage

2. Uroš Weinberger (kitarist izvrstnih dolenjcev po duši Moveknowledgement) in frontman legendarnih Rage Against the Machine Zach de la Rocha. Separated at birth?

ImageImage

3. Dobro nam gre. Naprej. Basist novomeških hit-makerjev DMP Tomaž Koncilija in, pazi zdaj, še en basist, tale iz vrst rockovskih prvoborcev 21. stoletja, benda Muse, Christopher Wolstenholme.

ImageImage

4. Jaka Šuln sicer ni glasbenik, je pa kot fotograf zelo dejaven na glasbeni sceni – ne pozabimo povedati, da je pomagal tudi pri nastanku našega aktualnega spota. Našel sem mu par! Kitarski mastermind pri svetovnoznanih alt-rockerjih Radiohead, Jonny Greenwood. Podobna na las. (pun intended)

ImageImage

5. Pevec in kitarist novomeških vžigalcev najstniških src, benda Crossfire, Gregor Strasbergar ter frontman največjega newyorškega rock izvoza preteklega desetletja, skupine the Strokes, Julian Casablancas. Kot jajce jajcu.

ImageImage

6. Nenazadnje pridem na vrsto še sam – da ne bo kdo rekel, da si sebe pa nisem privoščil. Torej, v levem kotu Jaka Darovec, v desnem pa prav tako bobnar, ta daje ritem malo bolj renomirani skupini Bloc Party, sliši pa na ime Matt Tong.

ImageImage

Zdaj pa še vi – kje so podobnosti največje? Poznate še kak podoben primer?



Recenzija: Kasabian – Velociraptor!

Pred kratkim je svojo četrto ploščo z naslovom Velociraptor! izdala angleška skupina Kasabian. Fantičem iz Leicestershira je širšo glasbeno prepoznavnost prinesla tretja plošča West Ryder Pauper Lunatic Asylum, ki se je potegovala za prestižno Mercuryjevo nagrado, revija Q jo je razglasila za album leta, skupina pa je leta 2010 prav tako prejela nagrado Brit za najboljšo skupino leta.

Novi plošček še dodatno utrjuje pozicijo teh glasbenih posebnežev, saj gradi na svojem predhodniku in ga, po temeljitem poslušanju, tudi nadgrajuje. Kasabian nikoli niso spadali med tipično indie srenjo, saj so preveč mešali različne glasbene stile, da bi se dali kar tako vkalupiti. Tudi pevec premore nadpovprečno mero karizme (lahko rečemo tudi posluha?) za skupine 21. stoletja in tako spominja na bolj klasično samozavestne rok frontmane prejšnjega stoletja. Nič čudnega, da so se mentalno in poslovno povsem spajdašili z zdaj že razpadlimi Oasisi, ki so v Kasabian očitno videli svoje bad-boy naslednike.

Glasba na Velociraptor!, kot rečeno, niha stilsko pa tudi razpoloženjsko, skupini pa se vidi, da je zelo odprta za vse možne ideje.

Na trenutke zvenijo kot zgodnejši Radiohead na OK Computer (La Fee Verte). Zelo poslušljiv singel Days Are Forgotten na kitici gode kot mehkejši Rage Against the Machine rap, vmesno manično vokalno zavijanje spominja na Led Zeppelin, refren pa se odpre v najboljši melodično rokerski duši. Začetna skladba plošče Let’s Roll Just Like We Used To zveni zelo vintage, na kitici kot Rolling Stones, refren pa v spomin prikliče Johna Lennona.

Goodbye Kiss je še en presežek, gre za nežnejšo in bolj kompaktno pop-rockersko skladbo s sladkim refrenom. Če gre pri omenjenih skladbah lahko potegnemo rdečo nit, pa ta popolnoma izgine, ko prilezemo do še enega singla Switchblade Smiles, ki zveni popolnoma drugače – elektronska navdahnjena kitica zveni, kot da bi skupina Prodigy dobila v roke rokerske inštrumente, medtem ko refren zopet zveni tipično Kasabiansko eterično, v stilu Thoma Yorka and Jimmyja Paigea.

Pod črto gre za zelo kvaliteten glasbeni izdelek, ki bo še zlasti všeč tistim, ki imajo radi malce drugačen rock, mešanje starinskega in novega.

4/5