Filed under: Jaka | Značke: brian molko, loud like love, placebo, recenzija plošče, too many friends
Uvodna Loud like Love je udarna, a (tudi za Placebo) preveč enostavna in lajnasta, v Scene of the Crime, ki postreže z malo več eksperimentiranja, Brian Molko na plano vrže ves tisti teenage angst, ki ga je naredil prepoznavnega na obči rock sceni. Too Many Friends je logični singel, lepa, a malce otožna melodija in besedilo, ki se dotika novodobnega medmrežnega prijateljstva. Hold On To Me je balada, v kateri je Molko doživljajsko zopet (malo preveč) ekspresiven, v Rob the Bank nas nagovori, naj oropamo vse premožnejše banke (NLB seveda ni omenjen, ker notri ni nič denarja, sami pufi), potem pa naj se ljubimo (»make love«). Zanimiva kombinacija, a vseeno ena močnejših skladb plošče. V A Million Little Pieces prvi glas zasedbe končno »smiri doživljaj«, zazveni uravnoteženo in nenaporno, Exit Wounds ponudi perspektivno elektro kitico, a se ne razvije v kaj bolj zanimivega, plošček pa se do konca nadaljuje v podobnem tonu.
Pod črto gre za izdelek, ki se v samcatem elementu ne more kosati z izvrstnim predhodnikom in verjetno najboljšim izdelkom skupine, Battle For The Sun, ki je ponudil bombastičnost, energijo in melodijo. Povedano drugače, Loud like Love ni slaba, a vseeno precej povprečna rock plošča, ki ne ponudi izrazitega hita, prav tako ničesar novega. Čakamo na naslednjo izdajo.
Ocena 3/5
Filed under: Jaka | Značke: 2nd law, madness, muse, panic station, Queen, recenzija plošče
Muse z novo ploščo dokazujejo več stvari. Prva je ta, da brezčasnih, udarnih rokerskih skladb, kot so Time is running out, Plug in, baby ali Stockholm Syndrome, ki so jih postavile na rokerski piedestal 21. stoletja, ne znajo, ne zmorejo ali preprosto ne želijo več ustvarjati. Druga stvar je ta, da je bila njihova četrta plošča Black Holes and Revelations očitno zadnja plošča z repom in glavo, tretja resnica pa je ta – te se je najbolj za bati – da se v svoji neskončni bombastičnosti počasi približujejo tisti točki, ko bodo kmalu postali karikatura samih sebe, balonček v ustih petletnega otroka, ki se bo od prevelike veličine vsak čas razpočil.
Pred nami je progresivna plošča 13 skladb, ki zvenijo, če lahko malo pretiravam, kot da jih je posnelo 13 glasbenih skupin. Supremacy zveni kot še ena bondovska skladba (le kdaj jim bodo zaupali naslovno pesem?), Survival (uradna himna letošnjih OI v Londonu) je tako udarna in apokaliptična, da je že kar smešna, Madness (drugi singel) pa je njeno totalno nasprotje s svojim minimalističnim sintetizirajočim zvokom ter vokalnim aranžmajem in kitarskim solom, ki se sicer lepo pokloni velikima vzornikoma skupine Muse, Freddieju Mercuryju in Brianu Mayu. Nekaj queenovskega vsebuje tudi pesem Explorers, kaj so mislili, ko so dobro nastavljeno balado Follow me ter Unsustainable preoblekli v dubstep, pa je verjetno jasno samo njim. 
Kdor bo dobro prefiltriral to zvočno megalomanijo in besedila o teorijah zarote, bo ugotovil, da Muse pravzaprav najbolje zvenijo, ko so iskreni, bodisi v ljubezenski Big Freeze, ki zveni kot U2 iz osemdesetih, ali v Save me, presežku plošče, v kateri se ob prečudoviti glasbeni spremljavi o svojih alkoholnih demonih preteklosti izpoje drugi glas zasedbe, basist Chris Wolstenholme. Eden vrhuncev plošče je tudi ne preveč resna Panic Station, nekakšen nafunkiran power-pop s pridihom 80ih, ki malo spomni na njihov veliki groovy hit Supermassive Black Hole.
Muse vsekakor še ni zmanjkalo kreativne energije, čeravno je ta malce bolj razpršena kot včasih. Slišati je tudi, da se zabavajo in da se z leti krepi njihov tipični britanski smisel za humor, saj takšne plošče ne bi izdala skupina, ki bi se jemala preveč resno. Izdelek je daleč od presežka, a enako daleč od tega, da bi ga proglasili za slabega.
+3/5
Filed under: bhc, Jaka | Značke: a joyful noise, beth ditto, gossip, lgbt, music for men, recenzija plošče, rick rubin
Četrta plošča Music for Men je leta 2009 skupino Gossip izstrelila na zemljevid najpriljubljenejših skupin novega tisočletja. Izjemno poslušljiva zmes punk ostrine in disko kiča, ki jo je mojstrsko produciral eden in edini Rick Rubin. Po treh letih je na police prišel najnovejši izdelek te LGBT trojke, A Joyful Noise, ki ga je napovedal singel Perfect World. Ikonična pevka Beth Ditto je v vmesnem času izdala samostojni EP, ki je izvrgel dva izjemna dance komada, še zlasti izstopa I wrote the book. Plošča skupine Gossip očitno nadaljuje tam, kjer je Beth Ditto končala s svojim samostojnim projektom. Na njej tako ne boste slišali praktično nobenih kitar, akustični zvok bobnov so nadomestili elektronski sempli. Popoln minimalizem, v katerem izstopa nezgrešljivi Dittin glas, toda kot celota ne ustvari dodane vrednosti. Glasba in zvok sta preveč spolirana, predvidljiva in brezidejna, kreativnih zasukov, ki bi poslušalca presentili, je malo, besedila pa so prazna in (pre)polna floskul. Pod črto bi lahko rekli, da Gossip sicer odkrivajo za njih nova glasbena področja, ki pa so v širšem smislu žal že premočno raziskana in predvidljiva.
2,5/5
Filed under: bhc, Jaka | Značke: born to die, example, lana del rey, nova plošča, playing in the shadows, recenzija plošče, the mars volta
LANA DEL REY – Born to Die
Glasba kot taka ni slaba, vendar že po prvem precej atmosferičnem in solidnem komadu Born to Die (drugi singel plošče) pride shizofrena streznitev v komadu Off to the Races, ki se sliši kot začetniški rnb/hiphop. Plošča ima svetle trenutke, vendar zmanjka rdeče niti, Lana pa izpade kot lepa (resda delno do pretežno) plastična punčka, ki je še nedavno pela sladke pop pesmi, potem pa je čez noč zamenjala ploščo, začela stokati v mikrofon in igrati fatalko, saj so tako odločili bogati ljudje na založbi. Paket je privlačen, vendar ne nosi kvalitete kake Adele ali Florence and the Machine.
3/5
EXAMPLE – Playing in the Shadows
Dance glasba je novi rock. Če mladina že ne posluša harmonike, posluša štanc, kar dobro izkoriščajo Guetta in podobni, ki pa, roko na srce, servirajo tisto, kar je slavni, verjetno najbolj znani švicarski glasbenik (evah!), DJ Bobo, serviral že v devetdesetih. Tunc tunc ter melodični štiriakordni del v refrenu.
Sredi te dance manije je pred pol leta ploščo Playing in the Shadows izdal angleški izvajalec EXAMPLE. Glasbena podlaga je dance, pomešana z občasnim drumnbassom in dubstepom, vokali pa se gibljejo med rapanjem in melodičnim petjem. Nikoli ni slabo, če se elektronska glasba zgleduje po kompaktnih »rock« vzorcih, Example pa je med glasbenimi inspiracijami večkrat omenjal Nirvano, kar lahko rezultira zgolj v nečem zelo okusnem.
Plošče ima zelo dober tempo, malo slabih momentov in jo priporočam tudi tistim, ki se ne deklarijajo za klasične ljubitelje elektronske glasbe, saj bodo prijetno presenečeni.
4/5
THE MARS VOLTA – Noctourniquet
The Mars Volta je ta teden izdala čisto sveže ploščo. Fani smo si obliznili prste (ušesa?) in se spustili na zvokovno odisejado. In kaj prinese ta zvokovni trip? Težko bi dejali, da jim je zmanjkalo glasbenih idej, saj zopet odkrivajo nova glasbena obzorja (tokrat nekaj več elektronike), vendar kaj hitro zaboli dejstvo, da gre za precej eksperimentalno in neposlušljivo zadevo. V intervjujih lansko leto so zatrjevali, da se vračajo k osnovnemu zvoku (to naj bi vključevalo bolj konvencionalne ritme, melodije in vokalne linije), vendar te trditve ne držijo vode, saj se Cedric še vedno pogosto giblje v vokalnih višavah, ki jih spet ne bo mogel zadeti na nobenem koncertu, bobnarski ritmi so neparni in nelogični, kitare pa oponašajo brenčanje čebel.
Ne morem prezreti dejstva, da za ritem pri Volti skrbi že tretji bobnar (peti, če štejemo turnejske rošade), Deantoni Parks, ki je Lopezov sodelavec iz njegovega solo projekta in vrhunski bobnar, toda zvok bobnov na plošči je preveč zadušen, stvar tudi ne groova tako kot bi lahko.
Prvi bobnar Jon Theodore je glasbi Mars Volta vdihnil tisti Led-Zep touch, drugi bobnar Thomas Pridgen je groove zamenjal za izvenzemeljsko hitrost in tehniko, Parks pa očitno črpa v eksperimentalnih vodah in tako počasi ubija zadnje »igrive« in plesne ritmične primesi, ki jih je Volta sicer že tako ali tako izgubljala z vsako ploščo naprej od začetka.
Treba je poudariti, da je skupina svoj zvok zgradila na zapuščini hardcore benda At The Drive In. Uspešno so zmešali hardcore/punk, dub in ambientalno glasbo, ki so jo na drugi plošči zajetno zabelili še z latino vzorci. Če je četrta plošča v svojem nastopaštvu zašla v slepo ulico, so pravo pot zopet našli na »umirjenem« petem albumu, ki je dokazal, da je skupina še vedno izjemno kreativna, v formi ter da zna ustvariti glasbo, ki jo lahko posluša tudi še kdo drug kot Gospod Progresivec in Eksperimentalec. Aktualna šesta plošča zopet dela ovinek v neznano in se v celotni zgodovini skupine verjetno ne bo uvrstila v predalček presežkov, temveč v tisti prostor vmes.
3/5
Muse je bend, ki ustvarja velika pričakovanja. Po dveh izvrstnih ploščah Absolution ter Black Holes & Revelations je pred dnevi na police prišel nov izdelek, The Resistance.
Uprising kot prva skladba, pa tudi prvi singel plošče, igra na t.i. varno žogo. Nič pretresljivo novega, tipičen rock štiklc v industrial maniri. Upamo na bolje. Resistance, naslovna skladba zgoščenke, počasi gradi atmosfero, vendar navkljub Queenovsko-vokalnemu refrenu ne doseže ambienta Map Of the Problematique. United States of Eurasia je Museovski Bohemian Rhapsody – nekaj, kar je bend takšnega enostavno moral izdati. Baladni Guiding Light spominja na Invincible, vendar ni tako udaren in deluje rahlo posiljeno. Unnatural Selection servira prvi izraziti kitarski riff, toda tudi tu smo slišali Muse že v dosti boljši formi, denimo apokaliptični Stockholm Syndrome ali pa Plug in Baby. I Belong to you v šansonski formi v spomin prikliče priredbo Feeling Good, vendar ne pusti pretiranega vtisa. Za konec še malo umetniškega razpucavanja s simfonijo v treh delih. Vpliv klasične glasbe na Matta Bellamyja pač ne gre zanemariti. Morda edini komad s plošče, ki kaže Muse v še nevideni luči (če izključimo komponentno pompoznosti, ki so jo tokrat pa res napihnili do skrajnosti) je skladba Undisclosed Desires. Že samo besedilo je odmik od ustaljenega prepevanja o svetovnih zarotah, vesoljskih ladjah, kozmosu in drugih poljudnoznanstvenih zadevah, saj Bellamy skorajda prvič ponudi nekakšno ljubezensko-izpovedno liriko. Tudi glasbena podlaga je sveža in zveni kot nekakšna mešanica Nelly Furtado na kitici in DepecheModovskega darkpopa na refrenu.
Pod črto bi lahko rekli, da Muse ostajajo vrhunski bend, s povsem svojevrstnim stilom, produkcijo in zvokom ter da še vedno postavljajo meje sodobnega rocka z mešanjem navidezno nezdružljiv glasbenih stilov. Dejstvo pa je, da nova plošča ne ponudi ničesar, kar ne bi bilo že slišano poprej in sicer, to je potrebno poudariti, v precej bolj kompaktni in udarni obliki. V sami osnovi gre za tipično umetniško ploščo (takšno si tekom kariere praviloma privošči vsak večji bend), kjer na dan pridejo bolj obskurne ideje. Tudi melodika ni tako izrazita. Plošča bo fanom skupine všeč, prav veliko novih privržencev pa ne bo privabila. Začetniški poslušalec naj se raje zateče k ploščama omenjenima v prvem odstavku.
3,5/5
Filed under: Jaka | Značke: john frusciante, octahedron, recenzija plošče, the mars volta
New York Times jih je razglasil za eno izmed najbolj zanimiv glasbenih skupin današnjice, revija Rolling Stone jim je podelila titulo najboljše progresivne skupine preteklega leta, angleški Guardian pa je njihovo predzadnjo stvaritev označil kot »prebavljivo zgolj za najbolj hardcore navdušence progresive, ki menijo, da so Muse preveč enostavni.« Kakorkoli že, The Mars Volta so ta mesec postregli z novo ploščo Octahedron, za katero so napovedali, da bo nekakšna unplugged plošča. No, unplugged v klasičnem pomenu besede to zagotovi ni, je pa definitivno najbolj izštekana stvaritev v opusu skupine. Če je bila prejšnja plošča nebrzdani kaos kitar, vokalnih efektov in totalnega bobnarskega shredanja takrat še novopečenega bobnarskega supertalenta Thomasa Pridgena, je najnovejši izdelek nekakšna zrcalna slika. Bobnar ne čuti več potrebe po igranju 50 udarcev na sekundo, Rodriguez na kitari je dosti bolj umirjen (seveda, za povprečno uho še vedno hudičevo naporen), Bixler-Zavala na vokalih pa manj eksperimentira in deluje melodično kot še nikoli. Lep primer naštetega je uvodna skladba Since We’ve Been Wrong, kateri svoj pečat doda stalni studijski gost na kitari John Frusciante iz Peppersov. Seveda, jajc in progresive v iskanju nežnejšega dela glasbene duše niso izgubili. Teflon, drugo skladbo, odpre razmeroma umirjen, vendar izjemno kompliciran in čudno odmerjen bobnarski tempo, Cotopaxi, prvi singel za evropski trg vsebuje ubijalski kitarski riff in v treh minutah in pol postreže z 11/8, 9/4 in za konec še z malo navadnim štiričetrtinskim ritmom, Desperate Graves pa bi se s svojim intenzivnim refrenom brez problema uvrstil na predzadnjo ploščo Bedlam in Goliath, medtem ko kitica diši po prvi plošči.
Povzetek:
Poleg njihovega fenomenalnega prvenca De-Loused in the Comatorium je to daleč najbolj dostopna plošča, ki bi jo lahko priporočal vsem, ki ste se naveličali lastne glasbene zbirke in bi radi slišali nekaj novega, kar v resnici (poudarjam, v resnici, ne samo na papirju) združuje melodiko, akustične elemente, psihadeliko, rock, jazz, neparne ritme in izjemen občutek za prostor in ambient. Vse skupaj zabeljeno z veliko punk/hardcorovskimi jajci.
3,5/5
Filed under: Jaka | Značke: day & age, hot fuss, recenzija plošče, sam's town, spaceman, the killers
Plošča Day & Age je tretja studijska plošča ameriške zasedbe The Killers, če izvzamemo kompilacijski album Sawdust, ki je vključeval raritete, B-sides in nekaj novega materiala.
S prvo ploščo Hot Fuss so pretresli glasbeno sceno, bili nominirani za 5 grammyjev in jo do danes prodali v petmilijonski nakladi. Sledila je plošča Sam’s Town, ki je, lahko bi rekel, odslikala evolucijo benda. Zaradi čedalje širše množice poslušalcev je tudi zvok skupine postal širši, bolj stadionski, bolj U2-jevski, če želite. Rahlo so se oddaljili od post-punkovskih vibracij in hitrejšega tempa, ki je bil prisoten na albumu Hot Fuss in izdali ploščo, ki je ponudila zrelost in pesmi, katere je bend v živo lahko izvedel tako dobro kot v studiu. Te kvalitete jim ne bi mogli priznati na turneji prve plošče.
Torej, pred nami je Day & Age, po besedah pevca Brandona Flowersa najbolj igriva plošča do danes. In prav ima.
Ploščo odpre Losing Touch, ki v kitici udari s pihalno sekcijo in vojaškim marš ritmom. Refren je melodičen in nežen, zaključni del pa je pravi vrhunec komada, ki s svojo dramatiko in melodiko komadu postavi piko na i.
Sledi Human, prvi singel s plošče, ki je po mojem mnenju, eden izmed bolj povprečnih pesmi s plošče. Ko sem ga slišal prvič, mi ni ponudil veliko, tudi danes mi ne. Deluje dokaj sintetično, prazno in PetShopBoyevsko.
Ker je prva polovica plošče znatno boljša, nadaljujem s tretjim komadom in hkrati drugim singlom Spaceman, ki združi vse najboljše, kar Killersi lahko ponudijo. Sam tempo komada je hitrejši in spomni na Hot Fuss dneve.
Sledi JoyRide, komad z latino priokusom, ki nam ponudi lepo bero tolkal, saksofonski solo in strukturo, ki pokaže širino benda, rast, napredek.
Plošča ponudi še dve baladi A Dustland Fairytale, Goodnight, Travel Well, srednje razigrane Neon Tiger, The World We Live in in This is Your Life (ki z začetnim synt-popom spomni na komad od Yazoo – Only you).
Pravi biser plošče pa se skriva v pesmi I Can’t Stay, ki nas v karibskem ritmu zaziba in odziba tja, kamor si najbolj želimo. V refrenu pride do izraza vsa mehkoba in melodičnost Flowersovega glasu. Pesem, ki jo lahko daste na repeat, pa vam bo večkratnem poslušanju še vedno všeč.
Če povzamem. The Killers so skupaj spravili plošček, ki nadgrajuje delo prvih dveh zgoščenk in postavlja nov mejnik moderne rock ponudbe. Verjetno ne bi bilo pretirano, če bi dejali, da so v tem trenutku najboljši ameriški pop/rock izvoz, morda celo svetovni.
Ocena 4/5
Spaceman v živo iz oddaje Later with Jools Holland
BHC Blog 