Filed under: Jaka | Značke: bloc party, four, kele, nova plošča, octopus, recenzija
Že prvih nekaj sekund uvodne So he begins to lie jasno najavi, da se Bloc Party po tretji eksperimentalni plošči Intimacy vračajo nazaj h kitarskemu zvoku, ki jih je s prvencem Silent Alarm izstrelil med najbolj zaželene indie skupine. 
Kljub zatočišču preverjenega kitarskega recepta pa je vseeno čutiti določene premike na še neslišana področja. Bobni zvenijo polno in mastno, prav nič škatlasto, kot so zveneli morda na prejšnji ploščah, kitare pa so zlobne (na trenutke že kar metalsko navdahnjene) in moderne, a še vedno narejene na nekonvencionalen Bloc Party-jevski način, medtem ko basist kitarske linije še vedno dopolnjuje s čudaškimi harmonijami in posega po zanj značilnem »stop« igranju.
Bloc Party nikoli niso bili preveč zabavljaška indie skupina, ta plošča pa je naredila še dodaten korak v temačnejšo, molovsko ulico. Gre za album, ki se
bo skozi leta izkazal kot drugi najboljši, takoj za prvencem Silent Alarm. Rdeče niti ne manjka, skladbe, kot se reče v žargonu, stojijo, oboževalci pa bodo verjetno pogrešali inovativnejše bobne, ki so zaznamovali vse dozdajšnje plošče, na trenutke pa se morda občuti preveč pevčevega stokanja in pačenja na mikrofonu, a je pač treba vzeti v zakup, da Kele nikoli ni bil tipičen rock vokalist.
3,5/5
Filed under: Jaka | Značke: frusciante, i'm with you, nova plošča, raindance maggie, recenzija, red hot chili peppers
RHCP še vedno ostajajo najbolj alternativen komercialen bend in najbolj komercialen alternativen bend.
Garažni noise uvod na Monarchy of Roses je neverjetneje plasiran kot namerna šala za vse One Hot Minute pesimiste, ki so potiho pričakovali vnovičen zaton kalifornijskih prvoborcev. Tudi bridge ponuja rahlo aluzijo na tistega v Coffee Shop, a diskorok refren, kjer novi kitarist Klinghoffer zasije tudi v vokalnem smislu, ter izjemen zaključek skladbe napovesta izvrstno ploščo.
Factory of Faith gre dokaj hitro v pozabo, še zlasti ker ji sledi vrhunec plošče Brendan’s Death Song, pesem, posvečena lastniku kluba, ki je skupini ponudil odskočno desko na glasbeni zemljevid sveta. Po Under the Bridge gotovo najboljša balada v opusu skupine. Melodično otožen refren ter ekspresivni, da ne rečem nasilno čustveni bobni v zaključku skladbe, se s Kiedisovo življenjsko linijo povežejo v pravo mojstrovino. Neparni ritem kitice Etiophie zveni zanimivo, vendar je zopet refren tisti, ki nosi dodano vrednost. Annie Wants a Baby, še ena relativno umirjena skladba, ki v spomin prikliče By The Way čase, je novi presežek plošče. Look Around z uvodnim riffom, ki spomni na Knock Me Down, odskoči zelo obetavno, vendar zvodeni v povprečnem refrenu.
Po večkratnem poslušanju tudi Raindance Maggie upraviči vlogo prvega singla, Did I Let You Know pa zveni eksotično, novo in sveže. Goodbye Hooray je prava rokerska bomba, ki deluje poživljajoče, če že ne rahlo živčno, Happiness Love Company pa RHCP prikaže v povsem novi luči, saj skladbo pelje melodična klavirska figura, refren pa je tako pozitiven in feel-good, da bi ga jim zavidali še zgodnji Beatli. Sledi Police Station, ki bi si lahko zaslužila naziv najbolj dodelane skladbe na plošči, na kateri zopet blesti Kiedis. Kitica na Even you Brutus zveni kot kak nafunkiran Eminem, Meet me at the Corner pa je skladba, kjer se sliši Frusciantejev duh. Ploščo zaključi karibski Dance, Dance za še zadnje pozibavanje z boki.
Frusciantejev prvi odhod sredi turneje Blood Sugar Sex Magik je bil zaradi težavnega naslednika Navarra in Kiedesovih vnovičnih problemov z mamili težak čas za skupino, ki je rezultiral v precej povprečni plošči One Hot Minute.
Petnajst let kasneje na I’m With You teh problemov ni več. Bend črpa iz pozitivizma, plošča pa zveni tako igrivo in nadebudno, kot da jo snemajo dvajsetletni novinci na sceni.
Vsa čast Johnu Fruscianteju za vse, kar je pridodal Peppersom, vendar ga neobremenjen poslušalec in izkušen RHCP gurman na novi plošči ne bo prav nič pogrešal. Navsezadnje bo pravi poznavalec vedel, da sta Anthony Kiedis in Flea duhovno jedro Peppersov.
+4/5
Placebo, londonska skupina, ki se na sceni pojavlja že 15 let, je pred nekaj dnevi izdala svoj šesti studijski izdelek Battle for The Sun. Revnejši za eksces in droge, ki so bile v preteklosti stalni spremljevalec skupine in so jim dajale naziv redkih preživelih bad-boyev na moderni fake rokerski sceni ter bogatejši za novo kalifornijsko okrepitev za bobni, Stevea Forresta, so izdali preklemano dober izdelek.
Kar po vrsti. Kitty Litter – izrazito kitarski komad z zapomljivim refrenom odpre ploščo. Sledi Ashtrey Heart, najbolj poslušljiva skladba plošče in nezgrešljivi singel v prihodnosti. Nadaljuje naslovna skladba, Battle for The Sun. Zelo inovativni bobni na kitici, ki se stopnjujejo v nekakšen marš in skladbo razvijejo v sijajen, epski in z godali obogaten refren v stilu Muse. For What It’s Worth – prvi singel s plošče, ki je do tega trenutka pravzaprav najbolj medel komad s plošče. Sledijo Devil in Details, Bright Light, Speak in Tongues, darkerski rock, ki proti koncu zopet postane zelo himničen. Never-Ending Why začne rahlo stonersko, kitica in refren pa sta zopet zelo všečna in udarna – zelo verjetn singel. Plošča po tej skladbi morda malo pade, velja omeniti še Come Undone, vendar še vedno pusti izjemen vtis.
Povzeto, plošča je definitivno najboljši in najkompaktnejši izdelek Placeba. Zagotovo bo všeč ljubiteljem malo temnejšega rocka, ki v glasbi iščejo glasne in močne kitare, melanholično melodičnost, epskost in nevsakdanji vokal. Izrazit kandidat za naj (alter) rock ploščo letošnjega leta.
4,5/5
Filed under: Jaka | Značke: bhc, celje, cops on bikes, god damn it boys, koncert, recenzija, slovinjen, tovarna rog
Včeraj sem se odpravil na nekakšno celjsko fešto v Roga, kjer so igrali štirje bendi iz tamkajšnjega konca. Za koncert sem zvedel preko Alkota, sošolca s faksa in kitarista pri skupini GDIB. Za ostale bende še nisem slišal, je pa Alko obljubljal pankrok fešto, za kar se je koncert na koncu tudi izkazal. Ne bom izgubljal nepotrebnih besed in se kar malo dotaknil vsakega benda.
Prvi so, okoli polenajste ure, začeli Cops On Bikes. Bend sestavljajo trije člani, torej klasični power trio, ki igra melodični, morda že malo kalifornijski pankrok, recimo nekaj v smeri zgodnejših NOFX ali pa Rancid, ko se le-ti izdajali bolj melodične plošče. Rekli so, da je to prvi koncert v takšni zasedbi. Bili so kar uigrani, glavna kritika pa gre na račun bobnarja, ki na trenutke ni dohajal hitrosti in celotne glasbe okoli sebe. Kot bobnar vem, da je igranje pankrok ritmov vse prej kot mala malica, sem pa prepričan, da bo ritmodajalec sčasoma nadoknadil to pomanjkljivost in postal bolj konstanten. Glavna pohvala gre na račun melodike benda. V tej prvini so premagali vse bende v tem večeru. Pela sta tako basist kot kitarist, nekaj je bilo dvoglasnega petja, ki je bila večinoma časa dobro uglašeno, za posladek pa so zaigrali tudi Roots Radicals od Rancidov.
Drugi so nastopili Slovinjen. Pankrok kvartet z dvema kitarama (in občasno harmoniko), ki je na trenutne že močno okužen s prvinami metala. Za razliko od prvega benda, ki še rabi malo uigravanja, je bila tu stvar popolnoma drugačna. Bend je zelo uigran, sestavljen iz dobro podkovanih glasbenikov, katerim se vidi, da so dali skozi že kar nekaj odrov, strganih strun in polomljenih palčk. Za to jim gredo vse pohvale. Se pa najdejo tudi stvari, ki bi se jih dalo izboljšati, denimo petje. Nič nimam čez glasovne sposobnosti glavnega grla, zmotilo pa me je dejstvo, da sem cel koncert poslušal samo enega pevca. Pogrešal sem dvoglasno petje, ki bi glasbi dodalo novo dimenzijo, melodiko in jo hkrati razbremenilo na trentuke preveč vsiljenih progresivnih vzorcev in monotonosti, ki se v ušesih naseli po nekaj komadih. Če se ne motim, so odigrali tudi dva komada od NOFX, The Malachi Crunch in Linoleum.
Tretji so na oder prikorali God damn it, boys. Bend, ki je skupini BHC delal družbo na promociji plošče maja letos, prav tako v Rogu. Moje mnenje o bendu se po včerajšnjem koncertu ni prav dosti spremenilo. Še vedno je to odtrgan in nepredvidljiv bend, v katerem glavno vlogo igra štajerski enfant terrible, Alko. Pokazali so več širine (in svežine) od prvih dveh bendov, saj se v glasbo mestoma vklapljajo prvine različnih glasbenih zvrsti, nekje na poligonu od swingovskih ritmov do pankroka. Zopet pa ne morem mimo izvedbe. Ta se je od maja izboljšala, še vedno pa je tu ogromno prostora za napredek. Ritmi, v katerih se na trenutke gibljejo, so dokaj zahtevni, to pa terja svoj davek, saj bobnar in basist nekaterim kitariskim riffom včasih enostavno nista kos in delujeta preveč okorno. Tudi pevec bi k linijam lahko pristopil malo bolj umirjeno in melodično, saj se mi zdi, da je glas preveč omejil na izključno nebrzdano dretje, tega pa v ozadju že tako ali tako dovolj dostavljata Alko in Mihevc. Fantom bi priporočal več vaje, da se uigrajo, kot je treba, potem pa bodo zares postali zelo dober bend.
Četrtega benda nisem ujel, saj so bobniči imeli zadosti. Pohvale za organizacijo, saj je bila dvorana res lepo napolnjena.
Še to –
Ko koncert zaključijo GDIB, nekaj časa pozorno glejte v smeri odra, saj vas lahko v nasprotem primeru v glavo nepričakovano zadene flying guitar.
BHC Blog 