Filed under: Jaka | Značke: 2nd law, madness, muse, panic station, Queen, recenzija plošče
Muse z novo ploščo dokazujejo več stvari. Prva je ta, da brezčasnih, udarnih rokerskih skladb, kot so Time is running out, Plug in, baby ali Stockholm Syndrome, ki so jih postavile na rokerski piedestal 21. stoletja, ne znajo, ne zmorejo ali preprosto ne želijo več ustvarjati. Druga stvar je ta, da je bila njihova četrta plošča Black Holes and Revelations očitno zadnja plošča z repom in glavo, tretja resnica pa je ta – te se je najbolj za bati – da se v svoji neskončni bombastičnosti počasi približujejo tisti točki, ko bodo kmalu postali karikatura samih sebe, balonček v ustih petletnega otroka, ki se bo od prevelike veličine vsak čas razpočil.
Pred nami je progresivna plošča 13 skladb, ki zvenijo, če lahko malo pretiravam, kot da jih je posnelo 13 glasbenih skupin. Supremacy zveni kot še ena bondovska skladba (le kdaj jim bodo zaupali naslovno pesem?), Survival (uradna himna letošnjih OI v Londonu) je tako udarna in apokaliptična, da je že kar smešna, Madness (drugi singel) pa je njeno totalno nasprotje s svojim minimalističnim sintetizirajočim zvokom ter vokalnim aranžmajem in kitarskim solom, ki se sicer lepo pokloni velikima vzornikoma skupine Muse, Freddieju Mercuryju in Brianu Mayu. Nekaj queenovskega vsebuje tudi pesem Explorers, kaj so mislili, ko so dobro nastavljeno balado Follow me ter Unsustainable preoblekli v dubstep, pa je verjetno jasno samo njim. 
Kdor bo dobro prefiltriral to zvočno megalomanijo in besedila o teorijah zarote, bo ugotovil, da Muse pravzaprav najbolje zvenijo, ko so iskreni, bodisi v ljubezenski Big Freeze, ki zveni kot U2 iz osemdesetih, ali v Save me, presežku plošče, v kateri se ob prečudoviti glasbeni spremljavi o svojih alkoholnih demonih preteklosti izpoje drugi glas zasedbe, basist Chris Wolstenholme. Eden vrhuncev plošče je tudi ne preveč resna Panic Station, nekakšen nafunkiran power-pop s pridihom 80ih, ki malo spomni na njihov veliki groovy hit Supermassive Black Hole.
Muse vsekakor še ni zmanjkalo kreativne energije, čeravno je ta malce bolj razpršena kot včasih. Slišati je tudi, da se zabavajo in da se z leti krepi njihov tipični britanski smisel za humor, saj takšne plošče ne bi izdala skupina, ki bi se jemala preveč resno. Izdelek je daleč od presežka, a enako daleč od tega, da bi ga proglasili za slabega.
+3/5
Filed under: bhc, Jaka | Značke: bhc, bloc party, borut perše, celebrity lookalikes, crossfire, dmp, jaka darovec, moveknowledgement, muse, radiohead, rage against the machine, The Doors, the strokes
Podobnosti med zvezdniki – trivialna, a vedno zanimiva tema. Na ameriški pop sceni zadnja leta najbolj izstopa podobnost na relaciji Chad Smith (bobnar RHCPeppersov) in Will Ferrell (eden vodilnih hollywoodskih komedijantov 21. stoletja – Anchorman, Talladega Night, Blades of Glory …)
Razmišljal sem: kaj pa, če bi pobrskal po svoji možganski knjigi obrazov (pravilni prevod žal ni FACEBOOK, ha) in poiskal podobnosti med obrazi, ki se pojavljalo na obči dolenjski glasbeni sceni in tistimi svetovno znanimi facami.
Rezultati vas bodo naravnost osupnili!! Let the games begin –
1. Začnimo s svetovno znanim kitaristom, članom legendarne skupine BHC Borutom Peršetom. Naključna podobnost z enim najbolj karizmatičnih pevcev vseh časov Jimom Morrisonom (The Doors)? I don’t think so.
2. Uroš Weinberger (kitarist izvrstnih dolenjcev po duši Moveknowledgement) in frontman legendarnih Rage Against the Machine Zach de la Rocha. Separated at birth?
3. Dobro nam gre. Naprej. Basist novomeških hit-makerjev DMP Tomaž Koncilija in, pazi zdaj, še en basist, tale iz vrst rockovskih prvoborcev 21. stoletja, benda Muse, Christopher Wolstenholme.
4. Jaka Šuln sicer ni glasbenik, je pa kot fotograf zelo dejaven na glasbeni sceni – ne pozabimo povedati, da je pomagal tudi pri nastanku našega aktualnega spota. Našel sem mu par! Kitarski mastermind pri svetovnoznanih alt-rockerjih Radiohead, Jonny Greenwood. Podobna na las. (pun intended)
5. Pevec in kitarist novomeških vžigalcev najstniških src, benda Crossfire, Gregor Strasbergar ter frontman največjega newyorškega rock izvoza preteklega desetletja, skupine the Strokes, Julian Casablancas. Kot jajce jajcu.
6. Nenazadnje pridem na vrsto še sam – da ne bo kdo rekel, da si sebe pa nisem privoščil. Torej, v levem kotu Jaka Darovec, v desnem pa prav tako bobnar, ta daje ritem malo bolj renomirani skupini Bloc Party, sliši pa na ime Matt Tong.
Zdaj pa še vi – kje so podobnosti največje? Poznate še kak podoben primer?
Filed under: Jaka | Značke: editors, glasbeni festivali, hradec kralove, muse, prodigy, rock for people, sziget
Ste naveličani enih te istih (večinoma slovenskih in kakih odcvetelih jugo) bendov, ki se na slovenskih festivalih pojavljajo že najmanj 10 let zapored v že vsaki malo večji vasi na tedenski osnovi?
Le kdo ni?
Jaz gotovo.
Zato nadaljujem z obiski tujih festivalov. Lani sem ob podobnem času z navdušenjem pisal o madžarskem Szigetu, ki pa ga je letos rahlo doletel slovenski sindrom. Da, višje cene in slabša ponudba bendov. Prav tako je festival začel masovno oglaševati Collegium, kar vsaj meni rahlo smrdi.
Zato sem zvohal ROCK FOR PEOPLE. Češki festival, ki se dogaja v mestu Hradec Kralove tam 100 km vzhodno od Prage, kar je okoli 700 km od Novega mesta. Naj vas na prvi pogled velika razdalja ne odvrne od obiska tega super festivala – pojdimo lepo po vrsti in izračunajmo stroške –
Stroški:
Za 1400 km bo ob zmerni vožnji in porabi 7 litrov/100km treba odšteti okoli 120€. Kupiti je treba še avstrijsko in češko vinjeto, ki naneseta 18€.
Seštevek torej 140€. Če ste štirje v avtu, to pride 35€/osebo, kar pa niti ni veliko, ne?
Karta za 4-dnevni festival je znašala 60€.
In kaj se je dalo videti?
Muse, Prodigy, Skunk Anansie, Editors, Morcheeba, NOFX, Subways, Billy Talent itd.
Vse to, dragi bralec, za 60€. Mislim, da ni potrebno pretirano poudarjati, koliko stanejo primerljivo dolgi »rock festivali« v Sloveniji in kaj za podoben denar ponujajo.
Še najboljši del.
Češka je poceni. Festivalsko pivo (upal bi si trditi, da češki Staropramen nažge kar vse slovenske po vrsti) stane 1,3 €, vse skupaj pa spremlja ogromna ponudba hrane z vseh koncev sveta tudi po zmernih cenah. Če pa se boste z brezplačnim festivalskim avtobusom slučajno zapeljali v center mesta Hradec Kralove, pa boste lahko v tamkajšnjih gostilnah dobili pivo že za borih 80 centov, dnevni meni (juha + glavna jed) pa bo vaš že za 4€.
Zatorej, pozabite na slovenske festivale, ki to niso (so samo veselice in priložnosti za zgubljanje nedolžnosti), prav tako pa tudi ne priporočam festivale v Avstriji, Nemčiji in recimo Italiji (Rock am Ring, Frequency, Heineken), saj boste kot prvo odšteli kar nekaj deset evrov več za samo vstopnico, hkrati pa bo pivo stalo reci piši okoli 4€. Če si tam več kot en dan, to ni zanemarljiv podatek.
Muse je bend, ki ustvarja velika pričakovanja. Po dveh izvrstnih ploščah Absolution ter Black Holes & Revelations je pred dnevi na police prišel nov izdelek, The Resistance.
Uprising kot prva skladba, pa tudi prvi singel plošče, igra na t.i. varno žogo. Nič pretresljivo novega, tipičen rock štiklc v industrial maniri. Upamo na bolje. Resistance, naslovna skladba zgoščenke, počasi gradi atmosfero, vendar navkljub Queenovsko-vokalnemu refrenu ne doseže ambienta Map Of the Problematique. United States of Eurasia je Museovski Bohemian Rhapsody – nekaj, kar je bend takšnega enostavno moral izdati. Baladni Guiding Light spominja na Invincible, vendar ni tako udaren in deluje rahlo posiljeno. Unnatural Selection servira prvi izraziti kitarski riff, toda tudi tu smo slišali Muse že v dosti boljši formi, denimo apokaliptični Stockholm Syndrome ali pa Plug in Baby. I Belong to you v šansonski formi v spomin prikliče priredbo Feeling Good, vendar ne pusti pretiranega vtisa. Za konec še malo umetniškega razpucavanja s simfonijo v treh delih. Vpliv klasične glasbe na Matta Bellamyja pač ne gre zanemariti. Morda edini komad s plošče, ki kaže Muse v še nevideni luči (če izključimo komponentno pompoznosti, ki so jo tokrat pa res napihnili do skrajnosti) je skladba Undisclosed Desires. Že samo besedilo je odmik od ustaljenega prepevanja o svetovnih zarotah, vesoljskih ladjah, kozmosu in drugih poljudnoznanstvenih zadevah, saj Bellamy skorajda prvič ponudi nekakšno ljubezensko-izpovedno liriko. Tudi glasbena podlaga je sveža in zveni kot nekakšna mešanica Nelly Furtado na kitici in DepecheModovskega darkpopa na refrenu.
Pod črto bi lahko rekli, da Muse ostajajo vrhunski bend, s povsem svojevrstnim stilom, produkcijo in zvokom ter da še vedno postavljajo meje sodobnega rocka z mešanjem navidezno nezdružljiv glasbenih stilov. Dejstvo pa je, da nova plošča ne ponudi ničesar, kar ne bi bilo že slišano poprej in sicer, to je potrebno poudariti, v precej bolj kompaktni in udarni obliki. V sami osnovi gre za tipično umetniško ploščo (takšno si tekom kariere praviloma privošči vsak večji bend), kjer na dan pridejo bolj obskurne ideje. Tudi melodika ni tako izrazita. Plošča bo fanom skupine všeč, prav veliko novih privržencev pa ne bo privabila. Začetniški poslušalec naj se raje zateče k ploščama omenjenima v prvem odstavku.
3,5/5
BHC Blog 